Page 140 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 140
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
ditve o naravi pomena in smiselnih učinkov, ki jih določeno jezikoslov-
je (pred)postavlja, so tako zmerom že artikulacija jezika na »zunajjezi-
kovno« dejanskost.15
Že shematični pregled zgodovine jezikoslovja pri Vološinovu daje
slutiti, da je odgovor na vprašanje o naravi smiselnih učinkov eden od
poglavitnih dejavnikov odnosa med jezikoslovnim objektivizmom in
subjektivizmom. S stališča prvega je jezik sredstvo za prenašanje sporo-
čil, s stališča drugega opora izraza, zunanja ovojnica, ki omogoča povna-
njenje notranje vsebine. Dihotomija proučevalcem jezika kajpada ni mo-
gla uiti, klasično formulacijo je dobila pri učenjakih port-royalske šole,
ki so dictum, referencialno, propozicijsko plat jezika ločili od modusa,
tj. od govorčevega odnosa do predstavne vsebine. Glavnina jezikoslov-
ja z znanstvenimi pretenzijami – in to je bilo vselej objektivistično jezi-
koslovje – je dihotomijo prevzela v njeni ortodoksni, kartezijanski kon-
ceptualizaciji, ki »vidi v misli – ali v smislu – odločitev subjektivne vo-
lje na podlagi dojetja ‘objektivne’ ideje«.16 Modus je izenačila s podro-
čjem volje, opredelila ga je kot voljno naravnanost do propozicijske vse-
bine, s čimer ga je načelno ločila od izraza, ekspresije. S tem je semanti-
ka zajela pojave, kakršni so, denimo, nakloni, netematizirane pa je pusti-
la tiste presežke nad referencialnim pomenom, ki se uvrščajo na podro-
čje čustev in skozi katere se realizira ekspresija, denimo medmete, vzklič-
nice in ostale stilsko zaznamovane izraze (pomanjševalnice, žaljivke …).
Ločnica med referencialno-voljnim in ekspresivnim se je zaradi objekti-
vistične dominacije nato uveljavila kot ločnica med lingvistiko in stili-
stiko, preseči pa jo je bilo mogoče zgolj s pomočjo kompromisne tvorbe
lingvistične stilistike oziroma z občasnim pojavljanjem subjektivističnih
lingvistik, kakršna je Vosslerjeva, v katerih je lingvistični stilistiki pripa-
dla vloga splošnega jezikoslovja.
Preden poskušamo eksplicirati predpostavke in teoretske posledice
teh delitev, velja pokazati, kako je že pri Vološinovu zaznati premik, ki
omogoča njihovo odpravljanje. V poglavju o vrednotenju in pomenu Vo-
lošinov na videz zaide v stare tirnice ločevanja med objektivnim in emo-
tivnim, vse dokler v okviru kritike Špetove koncepcije o pomenu in so-
pomenu ne oblikuje teze o družbeni naravi vrednotenja in o njegovem
primatu nad (referencialnim) pomenom. Najprej se vrednotenje eman-
cipira od tradicionalne kategorije stilsko zaznamovanih izrazov, tako da
te vključi v širši razred, ki ga sestavljajo tri velike skupine pojavov: into-
15 Natančneje, gre za (samoniklo) artikulacijo tako realnega predmeta na okoliško realnost kakor tudi
znanstvenega objekta na objekte drugih znanosti.
16 O. Ducrot, Izrekanje in izrečeno, slov. prev. J. Šumič Riha, Ljubljana 1988, 239.
ditve o naravi pomena in smiselnih učinkov, ki jih določeno jezikoslov-
je (pred)postavlja, so tako zmerom že artikulacija jezika na »zunajjezi-
kovno« dejanskost.15
Že shematični pregled zgodovine jezikoslovja pri Vološinovu daje
slutiti, da je odgovor na vprašanje o naravi smiselnih učinkov eden od
poglavitnih dejavnikov odnosa med jezikoslovnim objektivizmom in
subjektivizmom. S stališča prvega je jezik sredstvo za prenašanje sporo-
čil, s stališča drugega opora izraza, zunanja ovojnica, ki omogoča povna-
njenje notranje vsebine. Dihotomija proučevalcem jezika kajpada ni mo-
gla uiti, klasično formulacijo je dobila pri učenjakih port-royalske šole,
ki so dictum, referencialno, propozicijsko plat jezika ločili od modusa,
tj. od govorčevega odnosa do predstavne vsebine. Glavnina jezikoslov-
ja z znanstvenimi pretenzijami – in to je bilo vselej objektivistično jezi-
koslovje – je dihotomijo prevzela v njeni ortodoksni, kartezijanski kon-
ceptualizaciji, ki »vidi v misli – ali v smislu – odločitev subjektivne vo-
lje na podlagi dojetja ‘objektivne’ ideje«.16 Modus je izenačila s podro-
čjem volje, opredelila ga je kot voljno naravnanost do propozicijske vse-
bine, s čimer ga je načelno ločila od izraza, ekspresije. S tem je semanti-
ka zajela pojave, kakršni so, denimo, nakloni, netematizirane pa je pusti-
la tiste presežke nad referencialnim pomenom, ki se uvrščajo na podro-
čje čustev in skozi katere se realizira ekspresija, denimo medmete, vzklič-
nice in ostale stilsko zaznamovane izraze (pomanjševalnice, žaljivke …).
Ločnica med referencialno-voljnim in ekspresivnim se je zaradi objekti-
vistične dominacije nato uveljavila kot ločnica med lingvistiko in stili-
stiko, preseči pa jo je bilo mogoče zgolj s pomočjo kompromisne tvorbe
lingvistične stilistike oziroma z občasnim pojavljanjem subjektivističnih
lingvistik, kakršna je Vosslerjeva, v katerih je lingvistični stilistiki pripa-
dla vloga splošnega jezikoslovja.
Preden poskušamo eksplicirati predpostavke in teoretske posledice
teh delitev, velja pokazati, kako je že pri Vološinovu zaznati premik, ki
omogoča njihovo odpravljanje. V poglavju o vrednotenju in pomenu Vo-
lošinov na videz zaide v stare tirnice ločevanja med objektivnim in emo-
tivnim, vse dokler v okviru kritike Špetove koncepcije o pomenu in so-
pomenu ne oblikuje teze o družbeni naravi vrednotenja in o njegovem
primatu nad (referencialnim) pomenom. Najprej se vrednotenje eman-
cipira od tradicionalne kategorije stilsko zaznamovanih izrazov, tako da
te vključi v širši razred, ki ga sestavljajo tri velike skupine pojavov: into-
15 Natančneje, gre za (samoniklo) artikulacijo tako realnega predmeta na okoliško realnost kakor tudi
znanstvenega objekta na objekte drugih znanosti.
16 O. Ducrot, Izrekanje in izrečeno, slov. prev. J. Šumič Riha, Ljubljana 1988, 239.
