Page 141 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 141
teorija dejavne govorice in v. n. vološinov
nacija, izbor besednega materiala in njegova razmestitev.17 Vrednotenje
predmeta, o katerem je govor – ostanimo za zdaj še v tem horizontu –,
tako ni več vezano na ekspresijo, ne izhaja več iz (individualne) notranjo-
sti, temveč je, prav narobe, družbena opora te notranjosti. Izjava namreč
po Vološinovu nima neposrednega dostopa do predmeta, temveč je kon-
stitutivno prisiljena, da se obenem, ko se nanaša na svoj predmet, nana-
ša tudi na druge pripadnike organiziranega družbenega okolja, na druž-
bo samo. Govoriti o nekem predmetu pomeni hkrati govoriti o položa-
ju (ali, bolje, s stališča), ki ga ta predmet zavzema znotraj »vrednostne«
strukture neke družbe, družbene skupine ipd. Vrednotenje, navzoče v
posamezni izjavi, se mora nanašati na vrednostni moment znotraj tiste
enotnosti ideološkega obzorja (verovanjskega ozadja), ki je predpostav-
ka razumljivosti izjave. Vrednotenje je moment »podružbljenja« izjave,
brez katerega ta ni razumljiva.
Od tod je le še korak do teze o primatu vrednotenja nad referen-
cialnim pomenom. Če velja, da »izjave brez vrednotenja ni mogoče
sestaviti«,18 hkrati pa je, kot vemo iz izkušenj, povsem mogoče sestaviti
izjavo brez referencialnega pomena, je vrednotenje očitno tista podlaga,
iz katere je treba izpeljati pomen. Vološinov razvija to misel v dveh sme-
reh, najprej s »semiotičnim« argumentom nepredmetnih umetnosti,
katerih smisel ob odsotnosti referenta vzpostavlja prav vrednotenje, obe-
nem pa z utemeljitvijo, da družbena organizacija (kot naravnanost, ki jo
družba udejanja v svojem prisvajanju »narave«) naddoloči predmete, ki
bodo vstopili v družbeno obzorje, tako da je vrednotenje tudi vzvod za
spremembo pomena, ki je dejansko prevrednotenje.
Druga velika tema, kjer prihaja do bistvenega premika, je analiza
oblik tujega govora in razvijanje koncepta gledišča. Pozorno branje raz-
delka o teoriji izraza nam razkrije, kako Vološinov vpelje razliko med
sprejemnikom kot empirično osebo in nagovorjencem kot diskurzivno
tvorbo, ki jo poimenuje (družbeno) občinstvo. Komplementarno opera-
cijo nato opravi na drugi strani, ko empiričnega govorca loči od njego-
vih diskurzivnih podob. Tu gre ne samo za to, da se empirični govorec
loči od instance, ki se v izjavo vpiše z atributi prve slovnične osebe, tem-
več tudi za vpeljavo instance gledišča, ki je ni mogoče reducirati niti na
to slovnično osebo. Gledišče kot instanco, ki ji pripišemo neko vredno-
17 Prim. V. N. Vološinov, O granicah poètiki i lingvistiki, v: M. M. Bahtin, Frejdizm. Formal’nyj metod v
literaturovedenii. Marksizm i filosofija jazyka. Stat’ i, Moskva 2000, 508.
18 V. N. Vološinov, Marksizem in filozofija jezika, n. d., 145. – Če tega vrednotenja ne zaznavamo, tj. če
izjavo zaznavamo kot nevtralno, je to zgolj poseben primer, učinek določene konstelacije med vre-
dnotenjem in vrednostnim obzorjem.
nacija, izbor besednega materiala in njegova razmestitev.17 Vrednotenje
predmeta, o katerem je govor – ostanimo za zdaj še v tem horizontu –,
tako ni več vezano na ekspresijo, ne izhaja več iz (individualne) notranjo-
sti, temveč je, prav narobe, družbena opora te notranjosti. Izjava namreč
po Vološinovu nima neposrednega dostopa do predmeta, temveč je kon-
stitutivno prisiljena, da se obenem, ko se nanaša na svoj predmet, nana-
ša tudi na druge pripadnike organiziranega družbenega okolja, na druž-
bo samo. Govoriti o nekem predmetu pomeni hkrati govoriti o položa-
ju (ali, bolje, s stališča), ki ga ta predmet zavzema znotraj »vrednostne«
strukture neke družbe, družbene skupine ipd. Vrednotenje, navzoče v
posamezni izjavi, se mora nanašati na vrednostni moment znotraj tiste
enotnosti ideološkega obzorja (verovanjskega ozadja), ki je predpostav-
ka razumljivosti izjave. Vrednotenje je moment »podružbljenja« izjave,
brez katerega ta ni razumljiva.
Od tod je le še korak do teze o primatu vrednotenja nad referen-
cialnim pomenom. Če velja, da »izjave brez vrednotenja ni mogoče
sestaviti«,18 hkrati pa je, kot vemo iz izkušenj, povsem mogoče sestaviti
izjavo brez referencialnega pomena, je vrednotenje očitno tista podlaga,
iz katere je treba izpeljati pomen. Vološinov razvija to misel v dveh sme-
reh, najprej s »semiotičnim« argumentom nepredmetnih umetnosti,
katerih smisel ob odsotnosti referenta vzpostavlja prav vrednotenje, obe-
nem pa z utemeljitvijo, da družbena organizacija (kot naravnanost, ki jo
družba udejanja v svojem prisvajanju »narave«) naddoloči predmete, ki
bodo vstopili v družbeno obzorje, tako da je vrednotenje tudi vzvod za
spremembo pomena, ki je dejansko prevrednotenje.
Druga velika tema, kjer prihaja do bistvenega premika, je analiza
oblik tujega govora in razvijanje koncepta gledišča. Pozorno branje raz-
delka o teoriji izraza nam razkrije, kako Vološinov vpelje razliko med
sprejemnikom kot empirično osebo in nagovorjencem kot diskurzivno
tvorbo, ki jo poimenuje (družbeno) občinstvo. Komplementarno opera-
cijo nato opravi na drugi strani, ko empiričnega govorca loči od njego-
vih diskurzivnih podob. Tu gre ne samo za to, da se empirični govorec
loči od instance, ki se v izjavo vpiše z atributi prve slovnične osebe, tem-
več tudi za vpeljavo instance gledišča, ki je ni mogoče reducirati niti na
to slovnično osebo. Gledišče kot instanco, ki ji pripišemo neko vredno-
17 Prim. V. N. Vološinov, O granicah poètiki i lingvistiki, v: M. M. Bahtin, Frejdizm. Formal’nyj metod v
literaturovedenii. Marksizm i filosofija jazyka. Stat’ i, Moskva 2000, 508.
18 V. N. Vološinov, Marksizem in filozofija jezika, n. d., 145. – Če tega vrednotenja ne zaznavamo, tj. če
izjavo zaznavamo kot nevtralno, je to zgolj poseben primer, učinek določene konstelacije med vre-
dnotenjem in vrednostnim obzorjem.
