Page 143 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 143
teorija dejavne govorice in v. n. vološinov
prav, da ni mogel izreči izjave »Moja mati je lepa« in je torej rekel kve-
čjemu »Jokasta je lepa«, »Moja žena je lepa« ipd. Za Vološinova je to
vprašanje sekundarno, saj se zanj opozicija dobesedno–povzeto ne nana-
ša več na kak prvotni govorni dogodek (govorca), ki bi – kakor zgoraj –
potrdil ustreznost izbire interpretacijske strategije, ampak na diskurziv-
no instanco govorčeve osebnosti. Pojavitev poročanjske izjave, kakršna
je zgornja, po Vološinovu omogoča določen zgodovinski tip govorčeve
osebnosti, ki se udejanja v nekaterih linearnih modifikacijah obeh vzor-
cev prenesenega govora. Zanjo je značilno, da v govorici funkcionira na
ravni »vsebine« (ne pa na ravni izraza) in da so njene meje skrajno slabo
izražene. Kot takšna se ne more upreti intervenciji vednosti, ki ji je nedo-
stopna, zato pri realni interpretaciji dvoumnosti pravzaprav ni – gledi-
šče je lahko le poročevalčevo. V konstelaciji jasno izražene meje osebno-
sti govorca takšna izjava ne bi bila verjetna, besedo mati bi nadomestila
beseda žena ali Jokasta, v dani obliki pa bi se pojavila le, če bi hoteli usta-
ljeno predstavo o Ojdipu subvertirati. Govorčeva osebnost je princip, ki
zamaje tudi domnevno dobesednost premega govora: pri prevladi line-
arnih modifikacij »poročevalec« ne bo dovolil, da bi se »govorec« za-
res diferenciral, v izrazu bo ostal enak poročevalcu, vsebinsko bo podre-
jen njegovi zamisli. Svoje de dicto potenciale bo lahko premi govor ude-
janjil šele v povsem drugačnih zgodovinskih pogojih, kjer je uveljavljena
drugačna govorčeva osebnost.
Govorčeva osebnost je le eden izmed konceptov, s katerimi želi Vo-
lošinov zajeti temeljni pomen, ki ga ima v govorni dejavnosti pripenjanje
situacije (predvsem v pomenu intersubjektivnega razmerja) na verovanj-
sko ozadje. Zajema tip izjav in jezikovnih konstrukcij, pri katerih se spe-
njanje odvija z izrecno pritegnitvijo drugih (dejanskih ali fingiranih) iz-
jav. Tradicionalna slovnica se je omejila na te pojave in na kategorijo pre-
nesenega govora. Vološinov jih je eksplicitno navezal na druge oblike di-
alogičnosti, pritegnjene v kontekst ene izjave, kakršne so ironija, parodi-
ja, problem odstavkov in njihovega medsebojnega nanašanja idr. Ta raz-
širitev ima teoretske posledice: s področja pojavov, ki jih lahko vsaj doz-
devno pojasnimo na ravni jezika, prehaja na pojave, ki se na tej ravni po-
javljajo izjemoma. Ta premik popolnoma ustreza vološinovski delovni
hipotezi o predmetu: kolikor nas zanimajo realni smiselni učinki govo-
rice, jih lahko zajamemo le v govoru, v izjavah. Pritegnitev verovanjskega
ozadja, skoz katero se istočasno konstituirajo pogoji za razumljivost izja-
ve in intersubjektivna situacija izjavljanja,20 je delo izjave, ne stavka, delo
20 Spomnimo, da nosi beseda vyskazyvanie v ruščini neogibno tudi procesualni pomen.
prav, da ni mogel izreči izjave »Moja mati je lepa« in je torej rekel kve-
čjemu »Jokasta je lepa«, »Moja žena je lepa« ipd. Za Vološinova je to
vprašanje sekundarno, saj se zanj opozicija dobesedno–povzeto ne nana-
ša več na kak prvotni govorni dogodek (govorca), ki bi – kakor zgoraj –
potrdil ustreznost izbire interpretacijske strategije, ampak na diskurziv-
no instanco govorčeve osebnosti. Pojavitev poročanjske izjave, kakršna
je zgornja, po Vološinovu omogoča določen zgodovinski tip govorčeve
osebnosti, ki se udejanja v nekaterih linearnih modifikacijah obeh vzor-
cev prenesenega govora. Zanjo je značilno, da v govorici funkcionira na
ravni »vsebine« (ne pa na ravni izraza) in da so njene meje skrajno slabo
izražene. Kot takšna se ne more upreti intervenciji vednosti, ki ji je nedo-
stopna, zato pri realni interpretaciji dvoumnosti pravzaprav ni – gledi-
šče je lahko le poročevalčevo. V konstelaciji jasno izražene meje osebno-
sti govorca takšna izjava ne bi bila verjetna, besedo mati bi nadomestila
beseda žena ali Jokasta, v dani obliki pa bi se pojavila le, če bi hoteli usta-
ljeno predstavo o Ojdipu subvertirati. Govorčeva osebnost je princip, ki
zamaje tudi domnevno dobesednost premega govora: pri prevladi line-
arnih modifikacij »poročevalec« ne bo dovolil, da bi se »govorec« za-
res diferenciral, v izrazu bo ostal enak poročevalcu, vsebinsko bo podre-
jen njegovi zamisli. Svoje de dicto potenciale bo lahko premi govor ude-
janjil šele v povsem drugačnih zgodovinskih pogojih, kjer je uveljavljena
drugačna govorčeva osebnost.
Govorčeva osebnost je le eden izmed konceptov, s katerimi želi Vo-
lošinov zajeti temeljni pomen, ki ga ima v govorni dejavnosti pripenjanje
situacije (predvsem v pomenu intersubjektivnega razmerja) na verovanj-
sko ozadje. Zajema tip izjav in jezikovnih konstrukcij, pri katerih se spe-
njanje odvija z izrecno pritegnitvijo drugih (dejanskih ali fingiranih) iz-
jav. Tradicionalna slovnica se je omejila na te pojave in na kategorijo pre-
nesenega govora. Vološinov jih je eksplicitno navezal na druge oblike di-
alogičnosti, pritegnjene v kontekst ene izjave, kakršne so ironija, parodi-
ja, problem odstavkov in njihovega medsebojnega nanašanja idr. Ta raz-
širitev ima teoretske posledice: s področja pojavov, ki jih lahko vsaj doz-
devno pojasnimo na ravni jezika, prehaja na pojave, ki se na tej ravni po-
javljajo izjemoma. Ta premik popolnoma ustreza vološinovski delovni
hipotezi o predmetu: kolikor nas zanimajo realni smiselni učinki govo-
rice, jih lahko zajamemo le v govoru, v izjavah. Pritegnitev verovanjskega
ozadja, skoz katero se istočasno konstituirajo pogoji za razumljivost izja-
ve in intersubjektivna situacija izjavljanja,20 je delo izjave, ne stavka, delo
20 Spomnimo, da nosi beseda vyskazyvanie v ruščini neogibno tudi procesualni pomen.
