Page 147 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 147
teorija dejavne govorice in v. n. vološinov
če referente v raziskovalnih programih na danih akademskih področjih,
je jasno, da takšnega koncepta jezika ni mogoče neposredno artikulirati
na koncept družbe, vsaj ne na takšnega, ki ne bi bil problematičen s sta-
lišča tistih sociologij, ki družbo umevajo kot pojav sui generis. Že če pri-
merjamo shemo komunikacije, ki jo lahko rekonstruiramo pri Vološino-
vu, s tistimi, ki jih goji generativizem, postane jasno, da bi pri generati-
vističnih izrazi, kakršni so »verovanjsko ozadje«, »govorec« in »naslo-
vljenec«, »vrednotenje« in »gledišče«, mogli biti le metafore, ki nima-
jo mesta med vzročno-dejstvenimi motivacijami govorne dejavnosti. Če
sprejmemo predstavo – ki jo je zavrnil že Marx –, da je družba množica
individuov, komunikacija pa v strogem pomenu proces izmenjave infor-
macij med njimi, se le stežka ognemo pojmovanju motiviranosti s pomo-
čjo refleksivnih modelov. Ti so, odvisno od pripadajoče doktrine, uteme-
ljeni bodisi po vzorcu predmet – zavest bodisi po načelu dražljaj – odziv,
v obeh primerih pa se realni učinki zvedejo na »ustvarjanje pomenov s
(ponavljajočim se) prepoznavanjem tega, kar so potem dejansko signali:
lastnosti predmeta ali narave dražljaja«.28
Oba nakazana protipola sta hkrati tudi koordinati, v katerih je po-
gosto potekala razprava o ideologiji: spomnimo se samo predpostavk
ideologije pri Destuttu de Tracyju in posebej v SZ razširjene teorije od-
raza. Vološinov sam je leta 1927, denimo, zapisal: »Misel nikoli ne od-
raža zgolj biti predmeta, ki si ga prizadeva spoznati, temveč hkrati z njo
odraža tudi bit spoznavajočega subjekta, njegovo konkretno družbeno
bit.«29 Problem takšne formulacije, ki je bila sicer na trenutke politič-
no in teoretsko produktivna, je z vidika, s katerim se ukvarjamo, pred-
vsem v rigidni razločitvi objekta in subjekta. Poleg tega, da povzroča te-
žave z določanjem, kaj je v družbenem procesu objekt in kaj subjekt, je
na podlagi te formule člena tako rekoč nemogoče ponovno združiti. Od
tod številne aporije teorije ideologije, ki jih izdaja že mnoštvo med seboj
nekompatibilnih pomenov samega pojma. V vseh teh pomenih upora-
blja pojem ideologije tudi Vološinov, v MFJ pa so posebej izpostavljeni
umevanji ideologije kot sistema idej, značilnih za določen razred, oziro-
ma kot splošnega procesa nastajanja idej in pomenov ter kategorija sve-
tovnega nazora.30 Aporij takšnih rab in samega dejstva, da jih je hkra-
28 R. Williams, Marxism and Literature, Oxford 1977, 38; nav. po delnem slov. prevodu: isti, Marksizem
in književnost, slov. prev. A. Jereb, G. Kirn, M. Šprajc, v: Marksizmi in jezikoslovje: Bahtin/Vološinov,
Stalin, Williams, ur. L. Centrih idr., Ljubljana 2005, 137.
29 V. N. Vološinov, Frejdizm, v: M. M. Bahtin, Frejdizm. Formal’nyj metod v literaturovedenii. Mar-
ksizm i filosofija jazyka. Stat’i, n. d., 113. Vološinov obenem govori tudi o (družbenih) dražljajih in
(verbalnih) odzivih.
30 R. Williams, Marxism and Literature, n. d., 55.
če referente v raziskovalnih programih na danih akademskih področjih,
je jasno, da takšnega koncepta jezika ni mogoče neposredno artikulirati
na koncept družbe, vsaj ne na takšnega, ki ne bi bil problematičen s sta-
lišča tistih sociologij, ki družbo umevajo kot pojav sui generis. Že če pri-
merjamo shemo komunikacije, ki jo lahko rekonstruiramo pri Vološino-
vu, s tistimi, ki jih goji generativizem, postane jasno, da bi pri generati-
vističnih izrazi, kakršni so »verovanjsko ozadje«, »govorec« in »naslo-
vljenec«, »vrednotenje« in »gledišče«, mogli biti le metafore, ki nima-
jo mesta med vzročno-dejstvenimi motivacijami govorne dejavnosti. Če
sprejmemo predstavo – ki jo je zavrnil že Marx –, da je družba množica
individuov, komunikacija pa v strogem pomenu proces izmenjave infor-
macij med njimi, se le stežka ognemo pojmovanju motiviranosti s pomo-
čjo refleksivnih modelov. Ti so, odvisno od pripadajoče doktrine, uteme-
ljeni bodisi po vzorcu predmet – zavest bodisi po načelu dražljaj – odziv,
v obeh primerih pa se realni učinki zvedejo na »ustvarjanje pomenov s
(ponavljajočim se) prepoznavanjem tega, kar so potem dejansko signali:
lastnosti predmeta ali narave dražljaja«.28
Oba nakazana protipola sta hkrati tudi koordinati, v katerih je po-
gosto potekala razprava o ideologiji: spomnimo se samo predpostavk
ideologije pri Destuttu de Tracyju in posebej v SZ razširjene teorije od-
raza. Vološinov sam je leta 1927, denimo, zapisal: »Misel nikoli ne od-
raža zgolj biti predmeta, ki si ga prizadeva spoznati, temveč hkrati z njo
odraža tudi bit spoznavajočega subjekta, njegovo konkretno družbeno
bit.«29 Problem takšne formulacije, ki je bila sicer na trenutke politič-
no in teoretsko produktivna, je z vidika, s katerim se ukvarjamo, pred-
vsem v rigidni razločitvi objekta in subjekta. Poleg tega, da povzroča te-
žave z določanjem, kaj je v družbenem procesu objekt in kaj subjekt, je
na podlagi te formule člena tako rekoč nemogoče ponovno združiti. Od
tod številne aporije teorije ideologije, ki jih izdaja že mnoštvo med seboj
nekompatibilnih pomenov samega pojma. V vseh teh pomenih upora-
blja pojem ideologije tudi Vološinov, v MFJ pa so posebej izpostavljeni
umevanji ideologije kot sistema idej, značilnih za določen razred, oziro-
ma kot splošnega procesa nastajanja idej in pomenov ter kategorija sve-
tovnega nazora.30 Aporij takšnih rab in samega dejstva, da jih je hkra-
28 R. Williams, Marxism and Literature, Oxford 1977, 38; nav. po delnem slov. prevodu: isti, Marksizem
in književnost, slov. prev. A. Jereb, G. Kirn, M. Šprajc, v: Marksizmi in jezikoslovje: Bahtin/Vološinov,
Stalin, Williams, ur. L. Centrih idr., Ljubljana 2005, 137.
29 V. N. Vološinov, Frejdizm, v: M. M. Bahtin, Frejdizm. Formal’nyj metod v literaturovedenii. Mar-
ksizm i filosofija jazyka. Stat’i, n. d., 113. Vološinov obenem govori tudi o (družbenih) dražljajih in
(verbalnih) odzivih.
30 R. Williams, Marxism and Literature, n. d., 55.
