Page 148 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 148
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
ti več, ni težko razkriti. Najsplošnejši pojem ideologije, ki ga Vološinov
vpelje z dvojno formulo »Kjer ni znaka – tam tudi ni ideologije. /…/ Vse-
mu ideološkemu pripada znakovni pomen.«,31 je kajpada vse preširok, na
isti ravnini obravnava pojave, kakršna sta znanost in religija. Ni težko vi-
deti, da takšno umevanje pripada široko definiranemu polju nadzidav,
značilnemu za sovjetski marksizem. Težava te koncepcije je, da v izra-
za »baza« in »nadzidava« investira občefilozofsko kategorijo materi-
alnega in duhovnega,32 zato mora iz doslednosti tako naravni jezik ka-
kor tudi vse sekundarne sisteme pomenjanja (od umetnosti do morale)
pripisati duhu in jih razporediti na isti ravnini. Zgoraj nakazana gesta, s
katero Vološinov vpelje semiotično znanost o ideologijah,33 prebije tako
zastavljeno polje v dveh točkah: najprej s tem, da jezika ne postavi več
vzporedno z ostalimi nadzidavami, temveč na drugo raven, kot nujen
moment sleherne nadzidave, s čimer nato – kolikor ga zanima govor –
tem nadzidavam povrne njihovo praktično razsežnost (ideološko in ži-
vljenjsko občevanje). V zadnji instanci delitev popolnoma zamaje, saj je
jasno, da mora jezik vključiti tudi v bazo, se pravi, v instanco, ki naj bi
jo ravno odražal.34 Toda operacija, ki sferi duhovnega zagotovi material-
nost (praktične dejavnosti in materialnih znakov), še vedno ostaja na ob-
čefilozofski ravni, pomeni le drugačno kvalifikacijo kategorije material-
nega. Tega se Vološinov dobro zaveda, prav v zvezi s tem tipom hipotez
pa govori o marksizmu kot o »svetovnem nazoru«. Uporaba tega En-
gelsovega izraza očitno izhaja iz nelagodja, da bi marksizem neposredno
prištel med znanosti, ki so v zgornji koncepciji pač le ena oblika ideologij,
hkrati pa pokaže, da iz zgornje klasifikacije družbenih pojavov na podla-
gi njihove narave ni mogoče izpeljati specifike znanstvenega spoznanja.
Dodaten udarec temu širokemu umevanju ideologije zada Vološinov
s tem, ko hkrati vztraja pri tezi o razredni naravi ideologije in o znaku
kot areni razrednega boja, v katerem se mora – kot »resnica včerajšnjega
dne« – potrjevati in reproducirati vladajoča ideologija. S tem pa se mu v
novi obliki vrne vprašanje, kako ekonomski položaj nekega razreda do-
loča njegovo ideologijo, kako »zavest odraža družbeno bit«. Nekaj od-
govorov na to vprašanje ponudi Vološinov v svoji razpravi o nadzidavah,
kjer zavrne koncept linearne vzročnosti, kakršnega predlaga, denimo,
Buharin, ki znotraj nadzidave loči med tehniko, ljudmi (oziroma njiho-
31 V. N. Vološinov, Marksizem in filozofija jezika, n. d., 14, 15.
32 Prim. M. Kerševan, Razredna analiza in marksistična družbena teorija, Ljubljana 1980, 77ss.
33 A. A. Hansen-Löve, Der russische Formalismus, Dunaj 1978, 438.
34 Ta nevzdržni položaj je razrešil šele Stalin s tezo, da jezik ne pripada nadzidavi (niti bazi): isti, Mar-
ksizem in vprašanja jezikoslovja, slov. prev. A. Geršak, v: Marksizmi in jezikoslovje, n. d., 85–118.
ti več, ni težko razkriti. Najsplošnejši pojem ideologije, ki ga Vološinov
vpelje z dvojno formulo »Kjer ni znaka – tam tudi ni ideologije. /…/ Vse-
mu ideološkemu pripada znakovni pomen.«,31 je kajpada vse preširok, na
isti ravnini obravnava pojave, kakršna sta znanost in religija. Ni težko vi-
deti, da takšno umevanje pripada široko definiranemu polju nadzidav,
značilnemu za sovjetski marksizem. Težava te koncepcije je, da v izra-
za »baza« in »nadzidava« investira občefilozofsko kategorijo materi-
alnega in duhovnega,32 zato mora iz doslednosti tako naravni jezik ka-
kor tudi vse sekundarne sisteme pomenjanja (od umetnosti do morale)
pripisati duhu in jih razporediti na isti ravnini. Zgoraj nakazana gesta, s
katero Vološinov vpelje semiotično znanost o ideologijah,33 prebije tako
zastavljeno polje v dveh točkah: najprej s tem, da jezika ne postavi več
vzporedno z ostalimi nadzidavami, temveč na drugo raven, kot nujen
moment sleherne nadzidave, s čimer nato – kolikor ga zanima govor –
tem nadzidavam povrne njihovo praktično razsežnost (ideološko in ži-
vljenjsko občevanje). V zadnji instanci delitev popolnoma zamaje, saj je
jasno, da mora jezik vključiti tudi v bazo, se pravi, v instanco, ki naj bi
jo ravno odražal.34 Toda operacija, ki sferi duhovnega zagotovi material-
nost (praktične dejavnosti in materialnih znakov), še vedno ostaja na ob-
čefilozofski ravni, pomeni le drugačno kvalifikacijo kategorije material-
nega. Tega se Vološinov dobro zaveda, prav v zvezi s tem tipom hipotez
pa govori o marksizmu kot o »svetovnem nazoru«. Uporaba tega En-
gelsovega izraza očitno izhaja iz nelagodja, da bi marksizem neposredno
prištel med znanosti, ki so v zgornji koncepciji pač le ena oblika ideologij,
hkrati pa pokaže, da iz zgornje klasifikacije družbenih pojavov na podla-
gi njihove narave ni mogoče izpeljati specifike znanstvenega spoznanja.
Dodaten udarec temu širokemu umevanju ideologije zada Vološinov
s tem, ko hkrati vztraja pri tezi o razredni naravi ideologije in o znaku
kot areni razrednega boja, v katerem se mora – kot »resnica včerajšnjega
dne« – potrjevati in reproducirati vladajoča ideologija. S tem pa se mu v
novi obliki vrne vprašanje, kako ekonomski položaj nekega razreda do-
loča njegovo ideologijo, kako »zavest odraža družbeno bit«. Nekaj od-
govorov na to vprašanje ponudi Vološinov v svoji razpravi o nadzidavah,
kjer zavrne koncept linearne vzročnosti, kakršnega predlaga, denimo,
Buharin, ki znotraj nadzidave loči med tehniko, ljudmi (oziroma njiho-
31 V. N. Vološinov, Marksizem in filozofija jezika, n. d., 14, 15.
32 Prim. M. Kerševan, Razredna analiza in marksistična družbena teorija, Ljubljana 1980, 77ss.
33 A. A. Hansen-Löve, Der russische Formalismus, Dunaj 1978, 438.
34 Ta nevzdržni položaj je razrešil šele Stalin s tezo, da jezik ne pripada nadzidavi (niti bazi): isti, Mar-
ksizem in vprašanja jezikoslovja, slov. prev. A. Geršak, v: Marksizmi in jezikoslovje, n. d., 85–118.
