Page 149 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 149
teorija dejavne govorice in v. n. vološinov
vo organizacijo) in idejami (torej ideologijo).35 Ta notranja heterogenost
za Buharina preprečuje vsak »totalen« odgovor na vprašanje vzročno-
sti, hkrati pa omogoča, da natančno izluščimo posamezen vzročni niz
(denimo produkcijske sile – tehnika v umetnosti, proizvodni – pravno-
politični odnosi – organizacija »dela« v umetnosti ipd.). Pri obravnavi
primera »odvečnega človeka«36 Vološinov zagovarja nasprotno stališče,
namreč da se neka ideološka sfera (nadzidava) odziva na delovanje vzro-
ka (baze in drugih nadzidav) s svojo celotno strukturo oziroma, v Bu-
harinovi terminologiji, da je realna enota nadzidava v celoti, ne pa nje-
ni posamezni (glede na obliko materialnosti klasificirani) momenti. V
tem pogledu se Vološinov približa tradiciji zahodnih sodobnikov, heglo-
marksistov in prav tedaj rojevajoči se Frankfurtski šoli, za katere je ključ-
no vprašanje, kako družbena celota deluje na posamezne družbene sfere.
Takšna zastavitev nas odreši obveznosti, da primarnost baze utemeljuje-
mo s filozofskimi tezami o materialnosti proizvodnje ali o njeni vlogi pri
zadovoljevanju »primarnih« potreb, kolikor z umestitvijo določujočega
bistva celote v produkcijo prekine s topološko metaforo, ki proizvaja opi-
sane kratke stike. Njena težava pa je, da se mora nasloniti na koncept ek-
spresivne vzročnosti, ki ga Vološinov v svoji kritiki teorije izraza zavrne
kot idealističnega. Posledica je, da ostane na eni strani ujetnik opisanih
omejitev in da gre na drugi strani njegov prispevek k teoriji ideologije is-
kati drugje kot pri njegovih zahodnih sodobnikih. Najdemo ga prav v
njegovi koncepciji govorne dejavnosti, ki smo jo nakazali zgoraj, in v na-
činu, kako lahko znotraj nje vsaj v načelu premostitimo za teorijo ideolo-
gije pogubno razločitev subjekta in objekta, ki proizvede tudi nerešljivo
vprašanje, kako ideologija prodre v glave agentov družbenega procesa. V
tem pogledu je poglavitno, da ne zgrešimo implikacij, ki izhajajo iz volo-
šinovske komunikacijske sheme. Predvsem gre za to, da zavržemo pred-
stavo o mehanični interakciji treh sklenjenih empiričnih entitet (poši-
ljatelja, sporočila, sprejemnika), ki jo omogočata tem entitetam zunanja
kod in situacija, in vzamemo zares predstavo o udeležencih občevalnega
dogodka, ki v nekem temeljnem smislu ne obstajajo zunaj občevanja, zu-
naj govorice. S tem moramo seveda opustiti tudi logicistično-informati-
ške predstave o sporočilu in jih nadomestiti s konceptom izjave, katere
ključni moment so prav sredstva za strukturacijo intersubjektivnih raz-
merij, katerih hrbtna stran je način, kako se preko njih intersubjektivno
razmerje pripenja na svoje verovanjsko obzorje, subjekt v njem pa zavza-
35 Prim. N. I. Buharin, Teorija historijskog materijalizma, Zagreb 1980, 333.
36 V. N. Vološinov, Marksizem in filozofija jezika, n. d., 26.
vo organizacijo) in idejami (torej ideologijo).35 Ta notranja heterogenost
za Buharina preprečuje vsak »totalen« odgovor na vprašanje vzročno-
sti, hkrati pa omogoča, da natančno izluščimo posamezen vzročni niz
(denimo produkcijske sile – tehnika v umetnosti, proizvodni – pravno-
politični odnosi – organizacija »dela« v umetnosti ipd.). Pri obravnavi
primera »odvečnega človeka«36 Vološinov zagovarja nasprotno stališče,
namreč da se neka ideološka sfera (nadzidava) odziva na delovanje vzro-
ka (baze in drugih nadzidav) s svojo celotno strukturo oziroma, v Bu-
harinovi terminologiji, da je realna enota nadzidava v celoti, ne pa nje-
ni posamezni (glede na obliko materialnosti klasificirani) momenti. V
tem pogledu se Vološinov približa tradiciji zahodnih sodobnikov, heglo-
marksistov in prav tedaj rojevajoči se Frankfurtski šoli, za katere je ključ-
no vprašanje, kako družbena celota deluje na posamezne družbene sfere.
Takšna zastavitev nas odreši obveznosti, da primarnost baze utemeljuje-
mo s filozofskimi tezami o materialnosti proizvodnje ali o njeni vlogi pri
zadovoljevanju »primarnih« potreb, kolikor z umestitvijo določujočega
bistva celote v produkcijo prekine s topološko metaforo, ki proizvaja opi-
sane kratke stike. Njena težava pa je, da se mora nasloniti na koncept ek-
spresivne vzročnosti, ki ga Vološinov v svoji kritiki teorije izraza zavrne
kot idealističnega. Posledica je, da ostane na eni strani ujetnik opisanih
omejitev in da gre na drugi strani njegov prispevek k teoriji ideologije is-
kati drugje kot pri njegovih zahodnih sodobnikih. Najdemo ga prav v
njegovi koncepciji govorne dejavnosti, ki smo jo nakazali zgoraj, in v na-
činu, kako lahko znotraj nje vsaj v načelu premostitimo za teorijo ideolo-
gije pogubno razločitev subjekta in objekta, ki proizvede tudi nerešljivo
vprašanje, kako ideologija prodre v glave agentov družbenega procesa. V
tem pogledu je poglavitno, da ne zgrešimo implikacij, ki izhajajo iz volo-
šinovske komunikacijske sheme. Predvsem gre za to, da zavržemo pred-
stavo o mehanični interakciji treh sklenjenih empiričnih entitet (poši-
ljatelja, sporočila, sprejemnika), ki jo omogočata tem entitetam zunanja
kod in situacija, in vzamemo zares predstavo o udeležencih občevalnega
dogodka, ki v nekem temeljnem smislu ne obstajajo zunaj občevanja, zu-
naj govorice. S tem moramo seveda opustiti tudi logicistično-informati-
ške predstave o sporočilu in jih nadomestiti s konceptom izjave, katere
ključni moment so prav sredstva za strukturacijo intersubjektivnih raz-
merij, katerih hrbtna stran je način, kako se preko njih intersubjektivno
razmerje pripenja na svoje verovanjsko obzorje, subjekt v njem pa zavza-
35 Prim. N. I. Buharin, Teorija historijskog materijalizma, Zagreb 1980, 333.
36 V. N. Vološinov, Marksizem in filozofija jezika, n. d., 26.
