Page 146 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 146
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
če ji odvzamemo vzročno ali dejstveno motivacijo, ki ji zagotavlja učinko-
vitost.26
V okviru konceptualizacije, ki smo jo zastavili na začetku pričujo-
čega spisa, je mogoče reči, da si potencialna strukturalistična pojasnitev
govorne dejavnosti dostop do vzročne motivacije odvzame že s temelj-
nim epistemološkim rezom, ko ne reši problema odnosa med objektom
in predmetom. Kolikor svojo držo nasproti predmetu misli kot zor, ne-
motiviran odnos med realnostjo in opazovalcem, kjer člena ne delujeta
drug na drugega, tudi predmet misli kot neodvisen od sleherne motiva-
cije. Znanstvena praksa namreč ne more delovati na jezik, ne da bi delo-
vala na dejavnike njegove motiviranosti, ki so vzvodi njene dejavnosti.
Če pa se razglasi za zunanjo sleherni motiviranosti, mora v zadnji instan-
ci verjeti, da je tudi sleherna motiviranost zunanja predmetu. Zato sis-
tem pravil, ki tvorijo objekt, pri predmetu dejansko ničesar ne pojasni. S
tega stališča je bil Chomskyjev poseg v lingvistiko prav poskus, kako je-
zikovni strukturi pridati manjkajočo motivacijo, in je potekal v dveh ko-
rakih. S prehodom od zunanjega-jezika k notranjemu-jeziku se najprej
znebimo protislovnih tez o jeziku kot družbenem pojavu in o psihološki
realnosti njegovih entitet, medtem ko se v vpeljavi kriterija naučljivosti
jezikovnega pravila pri otroku kot verifikacijskega postopka manifesti-
ra resnica praktične naravnanosti strukturalizma, kakor jo poskuša po-
jasniti Vološinov. Pri Chomskyju je ta »praktična naravnanost« v znan-
stveno napravo vključena strogo v obliki varovalke ustrezanja objek-
ta (/univerzalne/ slovnice) predmetu (jezikovni kompetenci v otroko-
vih možganih).27 Če lahko vsaj v približku velja, da Chomsky proizve-
de manjkajočo teorizacijo vezi med predmetom in objektom, velja tudi,
da ta teorizacija naddoloči rezultate, ki jih tak objekt daje. Chomskyjeva
teza, da se lingvistika preko kognitivne in obče psihologije nanaša na bi-
ologijo, tako napove, da je dobljeni objekt tak, da ga bo mogoče artiku-
lirati na objekt (biologistične) psihologije. Neodvisno od tega, v kolikšni
meri je mogoče entitetam v Chomskyjevi verigi pripisati realno obstoje-
26 É. Benveniste, Igra kot struktura, slov. prev. J. Pavlič, Koper 2001, 14. Poved za izpustom je navedena
po: J.-C. Milner, Strukturalizem: liki in paradigma, slov. prev. E. D. Bahovec idr., Ljubljana 2003, 201–
202.
27 Ko v tem kontekstu govorimo o jezikovni kompetenci, govorimo seveda o teoretskem zastopniku
predmeta, ne pa o predmetu na sebi. Poskušamo poudariti, da se teoretska statusa »objekta« in »za-
stopnika predmeta« razlikujeta, kolikor gre pri drugem za teorizacijo vezi med realnim predmetom
in objektom, ki ni del objekta stricto sensu. To bi lahko bil temeljni pomen ugotovitve, da sta nalogi ge-
nerativne lingvistike »ustvariti adekvatno teorijo jezika in razviti teorijo obvladovanja jezika, pri če-
mer prva od njiju sicer v raziskovanju drugi logično predhodi, a ji je hierarhično podrejena«. (D. Ški-
ljan, Kraj lingvistike?, n. d., 82.)
če ji odvzamemo vzročno ali dejstveno motivacijo, ki ji zagotavlja učinko-
vitost.26
V okviru konceptualizacije, ki smo jo zastavili na začetku pričujo-
čega spisa, je mogoče reči, da si potencialna strukturalistična pojasnitev
govorne dejavnosti dostop do vzročne motivacije odvzame že s temelj-
nim epistemološkim rezom, ko ne reši problema odnosa med objektom
in predmetom. Kolikor svojo držo nasproti predmetu misli kot zor, ne-
motiviran odnos med realnostjo in opazovalcem, kjer člena ne delujeta
drug na drugega, tudi predmet misli kot neodvisen od sleherne motiva-
cije. Znanstvena praksa namreč ne more delovati na jezik, ne da bi delo-
vala na dejavnike njegove motiviranosti, ki so vzvodi njene dejavnosti.
Če pa se razglasi za zunanjo sleherni motiviranosti, mora v zadnji instan-
ci verjeti, da je tudi sleherna motiviranost zunanja predmetu. Zato sis-
tem pravil, ki tvorijo objekt, pri predmetu dejansko ničesar ne pojasni. S
tega stališča je bil Chomskyjev poseg v lingvistiko prav poskus, kako je-
zikovni strukturi pridati manjkajočo motivacijo, in je potekal v dveh ko-
rakih. S prehodom od zunanjega-jezika k notranjemu-jeziku se najprej
znebimo protislovnih tez o jeziku kot družbenem pojavu in o psihološki
realnosti njegovih entitet, medtem ko se v vpeljavi kriterija naučljivosti
jezikovnega pravila pri otroku kot verifikacijskega postopka manifesti-
ra resnica praktične naravnanosti strukturalizma, kakor jo poskuša po-
jasniti Vološinov. Pri Chomskyju je ta »praktična naravnanost« v znan-
stveno napravo vključena strogo v obliki varovalke ustrezanja objek-
ta (/univerzalne/ slovnice) predmetu (jezikovni kompetenci v otroko-
vih možganih).27 Če lahko vsaj v približku velja, da Chomsky proizve-
de manjkajočo teorizacijo vezi med predmetom in objektom, velja tudi,
da ta teorizacija naddoloči rezultate, ki jih tak objekt daje. Chomskyjeva
teza, da se lingvistika preko kognitivne in obče psihologije nanaša na bi-
ologijo, tako napove, da je dobljeni objekt tak, da ga bo mogoče artiku-
lirati na objekt (biologistične) psihologije. Neodvisno od tega, v kolikšni
meri je mogoče entitetam v Chomskyjevi verigi pripisati realno obstoje-
26 É. Benveniste, Igra kot struktura, slov. prev. J. Pavlič, Koper 2001, 14. Poved za izpustom je navedena
po: J.-C. Milner, Strukturalizem: liki in paradigma, slov. prev. E. D. Bahovec idr., Ljubljana 2003, 201–
202.
27 Ko v tem kontekstu govorimo o jezikovni kompetenci, govorimo seveda o teoretskem zastopniku
predmeta, ne pa o predmetu na sebi. Poskušamo poudariti, da se teoretska statusa »objekta« in »za-
stopnika predmeta« razlikujeta, kolikor gre pri drugem za teorizacijo vezi med realnim predmetom
in objektom, ki ni del objekta stricto sensu. To bi lahko bil temeljni pomen ugotovitve, da sta nalogi ge-
nerativne lingvistike »ustvariti adekvatno teorijo jezika in razviti teorijo obvladovanja jezika, pri če-
mer prva od njiju sicer v raziskovanju drugi logično predhodi, a ji je hierarhično podrejena«. (D. Ški-
ljan, Kraj lingvistike?, n. d., 82.)
