Page 144 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 144
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
govora, ne pa jezika. Kolikor je ta pritegnitev ogrodje smiselnega učin-
ka, je jasno tudi, da področje jezika – v tem primeru semantike – ni ne-
odvisno od področja govora. Z drugimi besedami: jezikovna sestava iz-
jave lahko služi kot sredstvo za izvedbo te pritegnitve ali pa ne, toda brez
te pritegnitve izjava ni mogoča in neke vrste pritegnitev je univerzalni
moment, ki ga je mogoče izluščiti iz slehernega izjavljanja. Vsak smisel-
ni učinek je torej najprej v in po govoru, nato v jeziku. Semantične defi-
nicije so odvisne od pragmatičnih, govoru gre – tu je ključni obrat Saus-
sura – primat nad jezikom. To mora veljati za sleherno lingvistiko, ki –
v povezavi s pragmatiko – meri na realne smiselne učinke. Maksimo je
mogoče uveljaviti na več načinov, denimo tako, da smiselni učinek opre-
delimo v terminih logike, tj. kot spoznavni učinek, ki ga povzroči inter-
pretacija izjavljene propozicije. Za kaj takega mora biti propozicija oči-
ščena dvoumnosti, to pa je delo, ki se ne le ne more izčrpati z operacijami
jezikovne kompetence (spomnimo se, da je pri Chomskyju sleherna rav-
nina dejansko naprava za odpravljanje določenega tipa logičnih ambiva-
lentnosti21), temveč zadeva tudi druge kognitivne mehanizme. Dejanski
smiselni učinek je definiran v terminih, ki so univerzalnejši od govori-
ce, kolikor pripadajo kogniciji nasploh. Primat govora je mogoče uvelja-
viti tudi drugače, denimo v obliki Ducrotove pragmatične semantike, ki
je vološinovski zamisli kajpada veliko bliže. V tem primeru se nam pri-
mat govora vsili kot posledica vztrajanja pri poziciji »absolutne izvirno-
sti jezikovnega reda v semantiki«, ker je »vrednost izjave mogoče že od
začetka opredeliti le glede na dejanje njene uporabe«.22
V nekem smislu se s tem krog, ki smo ga poskušali opisati, sklene.
Primat govora je namreč logična posledica odločitve za neki pogled na
predmet, ki se zgosti v konceptu komunikacije in ki ga hkrati določa
tudi posebna naravnanost do predmeta, tj. poskus, kako ga misliti sku-
paj z družbenimi praksami.
K teoriji ideologije
Kot je znano, je razvoj jezikoslovja v tridesetih letih delo Vološino-
va in Bahtinovega kroga popolnoma obšel. V SZ se je jezikoslovje zara-
di prevlade marristične dogme skoraj docela ločilo od ortodoksnega za-
hodnega lingvističnega toka, medtem ko zaradi zaprtosti tovrstni mar-
ginalni pojavi na Zahod niso mogli prodreti.
21 Prim.: F. J. Newmeyer, Iconicity and Generative Grammar, Language, 68 (1992), št. 4, 787.
22 O. Ducrot, Izrekanje in izrečeno, n. d., 63. Termin »izjava« je uporabljen v pomenu abstraktne lingvi-
stične entitete, ki je običajno – in tudi v naši razpravi – rezerviran za izraz »stavek«.
govora, ne pa jezika. Kolikor je ta pritegnitev ogrodje smiselnega učin-
ka, je jasno tudi, da področje jezika – v tem primeru semantike – ni ne-
odvisno od področja govora. Z drugimi besedami: jezikovna sestava iz-
jave lahko služi kot sredstvo za izvedbo te pritegnitve ali pa ne, toda brez
te pritegnitve izjava ni mogoča in neke vrste pritegnitev je univerzalni
moment, ki ga je mogoče izluščiti iz slehernega izjavljanja. Vsak smisel-
ni učinek je torej najprej v in po govoru, nato v jeziku. Semantične defi-
nicije so odvisne od pragmatičnih, govoru gre – tu je ključni obrat Saus-
sura – primat nad jezikom. To mora veljati za sleherno lingvistiko, ki –
v povezavi s pragmatiko – meri na realne smiselne učinke. Maksimo je
mogoče uveljaviti na več načinov, denimo tako, da smiselni učinek opre-
delimo v terminih logike, tj. kot spoznavni učinek, ki ga povzroči inter-
pretacija izjavljene propozicije. Za kaj takega mora biti propozicija oči-
ščena dvoumnosti, to pa je delo, ki se ne le ne more izčrpati z operacijami
jezikovne kompetence (spomnimo se, da je pri Chomskyju sleherna rav-
nina dejansko naprava za odpravljanje določenega tipa logičnih ambiva-
lentnosti21), temveč zadeva tudi druge kognitivne mehanizme. Dejanski
smiselni učinek je definiran v terminih, ki so univerzalnejši od govori-
ce, kolikor pripadajo kogniciji nasploh. Primat govora je mogoče uvelja-
viti tudi drugače, denimo v obliki Ducrotove pragmatične semantike, ki
je vološinovski zamisli kajpada veliko bliže. V tem primeru se nam pri-
mat govora vsili kot posledica vztrajanja pri poziciji »absolutne izvirno-
sti jezikovnega reda v semantiki«, ker je »vrednost izjave mogoče že od
začetka opredeliti le glede na dejanje njene uporabe«.22
V nekem smislu se s tem krog, ki smo ga poskušali opisati, sklene.
Primat govora je namreč logična posledica odločitve za neki pogled na
predmet, ki se zgosti v konceptu komunikacije in ki ga hkrati določa
tudi posebna naravnanost do predmeta, tj. poskus, kako ga misliti sku-
paj z družbenimi praksami.
K teoriji ideologije
Kot je znano, je razvoj jezikoslovja v tridesetih letih delo Vološino-
va in Bahtinovega kroga popolnoma obšel. V SZ se je jezikoslovje zara-
di prevlade marristične dogme skoraj docela ločilo od ortodoksnega za-
hodnega lingvističnega toka, medtem ko zaradi zaprtosti tovrstni mar-
ginalni pojavi na Zahod niso mogli prodreti.
21 Prim.: F. J. Newmeyer, Iconicity and Generative Grammar, Language, 68 (1992), št. 4, 787.
22 O. Ducrot, Izrekanje in izrečeno, n. d., 63. Termin »izjava« je uporabljen v pomenu abstraktne lingvi-
stične entitete, ki je običajno – in tudi v naši razpravi – rezerviran za izraz »stavek«.
