Page 150 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 150
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
me dejavno pozicijo. V pričujočem spisu smo poskušali nakazati, kako
logika konceptov, ki jih Vološinov razvija okrog pojma vrednotenja, za-
maje tako objektivnost (zunanjost) ideologije kakor subjektivnost (no-
tranjost) subjekta. Ali ni vrednotenje kot moment, ki je primaren gle-
de na delitev objektivno (deskriptivno) – subjektivno (ekspresivno), prav
utelešenje temeljne ideološke realnosti, ki šele sekundarno razpade na te-
oretsko in praktično ideologijo? In ali ne razkriva vztrajanje Vološinova
pri vprašanju gledišča, načinov, kako se subjekt – nikakor ne enoznač-
no, le prek eksplicitno markiranih izrazov – vpisuje v izjavo oziroma se
v njej vzpostavlja, temeljno odvisnost subjekta od tako pojmovane ide-
ologije? Takšno razumevanje, ki pritrjuje sodbam o Vološinovu kot za-
četniku diskurzivne analize v teoriji ideologije,37 bi navsezadnje upravi-
čilo, da vološinovsko teorijo povzamemo v terminih koncepcije Oswal-
da Ducrota,38 za katero se zdi, da radikalno povzame in konceptualizira
njene motive. Potem bi zgoraj razločena vidika vrednotenja, na eni stra-
ni kot temeljne ideološke realnosti in na drugi kot realnosti, od katere je
odvisen subjekt, mislili v okviru Ducrotove teorije argumentacije in po-
lifonije.39 Smiselno pozicijo, ki jo v izjavi vzpostavlja vrednotenje v obli-
ki psevdopredikatov, bi torej zajeli z Ducrotovim konceptom toposa (kot
ideološkega občega mesta, v katerem je deskriptivna raven nerazločljiva
od argumentativne), igro izjavnih instanc, moduse učinkovanja ideolo-
gije pa skupaj z načini diskurzivnega vzpostavljanja subjekta. S tem bi
zgolj eksplicirali korak Vološinova v smeri umevanja govorice kot prak-
tične zavesti in primata te v teoriji ideologije (življenjska ideologija in no-
tranji govor),40 hkrati pa zadeli ob paradoksno točko, ki jo takšna teorija
ideologije razkrije z ugotovitvijo, da je »red diskurza kot tak inherentno
‘ideološki’«.41 Krog teorije ideologije bi od tod morali pognati znova,
tako kot bi morali z vprašanjem, kakšen objekt jezikoslovja ustreza na-
šim ugotovitvam oziroma kako vzročno motivacijo govorice artikulirati
na realno obstoječi objekt lingvistike, spet načeti jezikoslovno razpravo.
Obeh krogov kajpada ne moremo ponovno zagnati, zadostovati
mora, da smo eksplicirali pozicijo izjavljanja, s katere je potekala naša
rekonstrukcija vološinovskega objekta. Tako smo zaokrožili gesto, ki ji
gre za rehabilitacijo v teh krajih pred časom uspešnega in razširjenega
teoretskega branja klasikov. Pričujoči zapis bo dosegel namen, če mu bo
37 Prim. T. Eagleton, Ideology, London 1991, 196.
38 Prim. prav tam, predvsem pogl. 3–5, 8.
39 Zlasti ker se ta eksplicitno navezuje na Bahtina.
40 R.Williams,MarxismandLiterature,n.d.,35;prim.slov.prev.:isti,Marksizeminknjiževnost,n.d.,134.
41 S. Žižek, Introduction, v: Mapping Ideology, ur. S. Žižek, London 1997, 16.
me dejavno pozicijo. V pričujočem spisu smo poskušali nakazati, kako
logika konceptov, ki jih Vološinov razvija okrog pojma vrednotenja, za-
maje tako objektivnost (zunanjost) ideologije kakor subjektivnost (no-
tranjost) subjekta. Ali ni vrednotenje kot moment, ki je primaren gle-
de na delitev objektivno (deskriptivno) – subjektivno (ekspresivno), prav
utelešenje temeljne ideološke realnosti, ki šele sekundarno razpade na te-
oretsko in praktično ideologijo? In ali ne razkriva vztrajanje Vološinova
pri vprašanju gledišča, načinov, kako se subjekt – nikakor ne enoznač-
no, le prek eksplicitno markiranih izrazov – vpisuje v izjavo oziroma se
v njej vzpostavlja, temeljno odvisnost subjekta od tako pojmovane ide-
ologije? Takšno razumevanje, ki pritrjuje sodbam o Vološinovu kot za-
četniku diskurzivne analize v teoriji ideologije,37 bi navsezadnje upravi-
čilo, da vološinovsko teorijo povzamemo v terminih koncepcije Oswal-
da Ducrota,38 za katero se zdi, da radikalno povzame in konceptualizira
njene motive. Potem bi zgoraj razločena vidika vrednotenja, na eni stra-
ni kot temeljne ideološke realnosti in na drugi kot realnosti, od katere je
odvisen subjekt, mislili v okviru Ducrotove teorije argumentacije in po-
lifonije.39 Smiselno pozicijo, ki jo v izjavi vzpostavlja vrednotenje v obli-
ki psevdopredikatov, bi torej zajeli z Ducrotovim konceptom toposa (kot
ideološkega občega mesta, v katerem je deskriptivna raven nerazločljiva
od argumentativne), igro izjavnih instanc, moduse učinkovanja ideolo-
gije pa skupaj z načini diskurzivnega vzpostavljanja subjekta. S tem bi
zgolj eksplicirali korak Vološinova v smeri umevanja govorice kot prak-
tične zavesti in primata te v teoriji ideologije (življenjska ideologija in no-
tranji govor),40 hkrati pa zadeli ob paradoksno točko, ki jo takšna teorija
ideologije razkrije z ugotovitvijo, da je »red diskurza kot tak inherentno
‘ideološki’«.41 Krog teorije ideologije bi od tod morali pognati znova,
tako kot bi morali z vprašanjem, kakšen objekt jezikoslovja ustreza na-
šim ugotovitvam oziroma kako vzročno motivacijo govorice artikulirati
na realno obstoječi objekt lingvistike, spet načeti jezikoslovno razpravo.
Obeh krogov kajpada ne moremo ponovno zagnati, zadostovati
mora, da smo eksplicirali pozicijo izjavljanja, s katere je potekala naša
rekonstrukcija vološinovskega objekta. Tako smo zaokrožili gesto, ki ji
gre za rehabilitacijo v teh krajih pred časom uspešnega in razširjenega
teoretskega branja klasikov. Pričujoči zapis bo dosegel namen, če mu bo
37 Prim. T. Eagleton, Ideology, London 1991, 196.
38 Prim. prav tam, predvsem pogl. 3–5, 8.
39 Zlasti ker se ta eksplicitno navezuje na Bahtina.
40 R.Williams,MarxismandLiterature,n.d.,35;prim.slov.prev.:isti,Marksizeminknjiževnost,n.d.,134.
41 S. Žižek, Introduction, v: Mapping Ideology, ur. S. Žižek, London 1997, 16.
