Page 142 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 142
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
tenje, namreč ne pripada več prvi osebi, kolikor lahko ta znotraj izjave,
ki jo razglaša za svojo, sooči več različnih gledišč. Pri tistem tipu dialo-
gičnosti znotraj izjave smo, ki je pri Bahtinu pozneje dobila ime »polifo-
nija«, torej ne več zgolj pri vprašanju, kdo govori, temveč od kod, s kate-
rega mesta v ideološkem obzorju sta njegov govor, pozicija sploh možna.
Kolikor je iz sistema semantičnih konceptov mogoče izluščiti »ko-
munikacijsko shemo«, ki leži v njenem ozadju, dobimo pri Vološinovu
naslednjo podobo:19 na eni strani empiričnega govorca, ki se v komuni-
kaciji opira na dva tipa »diskurzivnih instanc«; na drugi strani empirič-
nega poslušalca, katerega ustreznica v diskurzu je občinstvo. Občinstvo
in gledišče se realizirata v izjavi tako, da se preko vrednotenja pripenja-
ta na obzorje razumljivosti, ki ga po drugi strani deloma določa situacija.
V tej shemi ima odločilno, naddoločujočo vlogo družbeno obzorje
razumljivosti, natančneje, problem, kako se v izjavi obzorje spne z govor-
no situacijo in njenimi udeleženci. Vološinov je nakazal dve možni poti
raziskovanja te problematike, in sicer v njeni institucionalni ter inter-
subjektivni razsežnosti. Prvo povzema deklarirana teorija govornih ža-
nrov, ki je predstavljena le bežno (pozneje je nekaj nadaljnjih korakov v
tej smeri naredil Bahtin), druga se skriva v analizi oblik prenesenega go-
vora. Za to analizo je v primerjavi s tradicionalnimi raziskavami znači-
len dvojen premik: opustitev problema prvotnega govornega dogodka in
odmik od tradicionalne opozicije, ki ločuje med de dicto in de re strate-
gijo prenašanja tujega govora. Za Vološinova pri proučevanju govorice ni
relevantno, ali je izjava, ki naj bi jo prenašali, dejansko obstajala ali ne.
Bistvena je sama možnost, da lahko svoje izjavljanje prikažemo kot po-
ročanje, na primer v izjavah tipa »Pa saj sem ti rekel, da …«, pri čemer to
niso primeri ločenega pojava, ki bi obstajal poleg dejanskega sporočanja,
temveč primeri temeljne realnosti, glede na katero je dejansko sporoča-
nje le izveden pojav. V tem primeru postane nepertinentna tudi opozici-
ja de dicto – de re, dobesednega prenašanja ali prenašanja po smislu. Obi-
čajne razprave se vrtijo okoli opredelitve premega govora kot transpa-
rentne oblike prenašanja tuje besede, kolikor ta omogoča, da enoznač-
no sklepamo na obliko prvotne izjave. V odvisnem govoru se zaradi skla-
denjskih prisil, ki narekujejo poročanje z gledišča trenutnega govorne-
ga položaja (opustitev prve in druge osebe, naravnanje zaimkov in pri-
slovov, ponekod sosledica časov), vsili nepresojnost, ki so jo logiki zaje-
li v slikovitem zgledu »Ojdip pravi, da je njegova mati lepa«. V tem pri-
meru je de dicto branje napačno, kolikor je za Ojdipa pač konstitutivno
19 Natančneje, gre za shemo tistega, čemur Vološinov pravi »govorni nastop«, saj ne zadostuje za kon-
ceptualizacijo izmenjav takšnih nastopov, ki jo označuje z izrazom »govorno dejanje«.
tenje, namreč ne pripada več prvi osebi, kolikor lahko ta znotraj izjave,
ki jo razglaša za svojo, sooči več različnih gledišč. Pri tistem tipu dialo-
gičnosti znotraj izjave smo, ki je pri Bahtinu pozneje dobila ime »polifo-
nija«, torej ne več zgolj pri vprašanju, kdo govori, temveč od kod, s kate-
rega mesta v ideološkem obzorju sta njegov govor, pozicija sploh možna.
Kolikor je iz sistema semantičnih konceptov mogoče izluščiti »ko-
munikacijsko shemo«, ki leži v njenem ozadju, dobimo pri Vološinovu
naslednjo podobo:19 na eni strani empiričnega govorca, ki se v komuni-
kaciji opira na dva tipa »diskurzivnih instanc«; na drugi strani empirič-
nega poslušalca, katerega ustreznica v diskurzu je občinstvo. Občinstvo
in gledišče se realizirata v izjavi tako, da se preko vrednotenja pripenja-
ta na obzorje razumljivosti, ki ga po drugi strani deloma določa situacija.
V tej shemi ima odločilno, naddoločujočo vlogo družbeno obzorje
razumljivosti, natančneje, problem, kako se v izjavi obzorje spne z govor-
no situacijo in njenimi udeleženci. Vološinov je nakazal dve možni poti
raziskovanja te problematike, in sicer v njeni institucionalni ter inter-
subjektivni razsežnosti. Prvo povzema deklarirana teorija govornih ža-
nrov, ki je predstavljena le bežno (pozneje je nekaj nadaljnjih korakov v
tej smeri naredil Bahtin), druga se skriva v analizi oblik prenesenega go-
vora. Za to analizo je v primerjavi s tradicionalnimi raziskavami znači-
len dvojen premik: opustitev problema prvotnega govornega dogodka in
odmik od tradicionalne opozicije, ki ločuje med de dicto in de re strate-
gijo prenašanja tujega govora. Za Vološinova pri proučevanju govorice ni
relevantno, ali je izjava, ki naj bi jo prenašali, dejansko obstajala ali ne.
Bistvena je sama možnost, da lahko svoje izjavljanje prikažemo kot po-
ročanje, na primer v izjavah tipa »Pa saj sem ti rekel, da …«, pri čemer to
niso primeri ločenega pojava, ki bi obstajal poleg dejanskega sporočanja,
temveč primeri temeljne realnosti, glede na katero je dejansko sporoča-
nje le izveden pojav. V tem primeru postane nepertinentna tudi opozici-
ja de dicto – de re, dobesednega prenašanja ali prenašanja po smislu. Obi-
čajne razprave se vrtijo okoli opredelitve premega govora kot transpa-
rentne oblike prenašanja tuje besede, kolikor ta omogoča, da enoznač-
no sklepamo na obliko prvotne izjave. V odvisnem govoru se zaradi skla-
denjskih prisil, ki narekujejo poročanje z gledišča trenutnega govorne-
ga položaja (opustitev prve in druge osebe, naravnanje zaimkov in pri-
slovov, ponekod sosledica časov), vsili nepresojnost, ki so jo logiki zaje-
li v slikovitem zgledu »Ojdip pravi, da je njegova mati lepa«. V tem pri-
meru je de dicto branje napačno, kolikor je za Ojdipa pač konstitutivno
19 Natančneje, gre za shemo tistega, čemur Vološinov pravi »govorni nastop«, saj ne zadostuje za kon-
ceptualizacijo izmenjav takšnih nastopov, ki jo označuje z izrazom »govorno dejanje«.
