Page 139 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 139
teorija dejavne govorice in v. n. vološinov
ka, ni sporna le zaradi svoje materialističnosti – kolikor ne morejo ime-
ti ti materialni procesi nič skupnega z jezikovno idejo –, temveč posebej
zato, ker njen determinizem spodbija normativno naravnanost akadem-
ske slovnice. Če je vsa jezikovna dejavnost določena po železnih zakonih
narave, je vsako vmešavanje bodisi brez učinka bodisi patološko, znan-
stvena slovnica si tako sama spodnese svojo raison d’ être.
Odločilno mesto na temeljni ravni vološinovske epistemologije za-
seda torej teorizacija vezi med realnim predmetom in znanstvenim
objektom kot praktične dejavnosti. V polju empirističnega materializ-
ma ta vez ostaja netematizirana oziroma, pravilneje, teorizaciji uide. Ko
se (jezikoslovna) znanost osvobaja idealistične teleologije, se namesto k
teorizaciji svojega praktičnega odnosa do predmeta zateče k spontanemu
videzu, ki ga ta odnos dobiva v naravoslovju, kjer se zdi, da sta predmet
in raziskovalec absolutno razločena, in kjer se realni aktivni odnos pri-
kazuje kot povsem nevtralen in nemotiviran ne-odnos. Odveč je doda-
ti, da ta spontani videz, ne glede na to, kako uporaben utegne biti v na-
ravoslovju, na področju humanistike in družboslovja za pravi epistemo-
loški rez ne zadostuje. Dokler ostaja praktična naravnanost kot vez med
predmetom in objektom neteoretizirana, se lahko namreč nadejamo le
trivialnih opazk o tem, kako raziskovalčeve vrednote vplivajo na rezul-
tate raziskave, nikakor pa ne rešitve – tudi v času Vološinova aktualne –
naloge, kako razredno pozicijo neke teorije misliti in prakticirati skupaj
z njeno znanstvenostjo.
Bilo bi pretirano trditi, da je pri Vološinovu ta vez domišljena. Vse-
kakor pa mu prepoznanje njene vloge pri konstituciji jezikoslovne zna-
nosti omogoča vsaj to, da vidika realnega predmeta, ki ga poskuša poja-
sniti, ne izbere arbitrarno, tj. kakor se mu ta dozdevno ponuja sam, tem-
več z ozirom na teoretsko-praktični smoter znanosti, s katero se ukvarja:
historičnega materializma in znotraj njega teorije ideologije.
Premiki v semantiki
Smisel nadaljnje teorizacije je torej v tem, da pokaže, kako alterna-
tivna konstrukcija objekta Vološinovu omogoči njegovo artikulacijo na
teoretsko polje historičnega materializma, in zakaj strukturalistična pa-
radigma takšno artikulacijo spodnaša.
Eksemplarična jezikoslovna disciplina je v tem pogledu semanti-
ka, kolikor se v njej zgosti temeljni problem slovnice, namreč vprašanje,
kako se formalnim elementom pridružuje pomen, pri čemer je prav po-
men tisti moment, ki v polju jezika zastopa zunajjezikovno realnost. Tr-
ka, ni sporna le zaradi svoje materialističnosti – kolikor ne morejo ime-
ti ti materialni procesi nič skupnega z jezikovno idejo –, temveč posebej
zato, ker njen determinizem spodbija normativno naravnanost akadem-
ske slovnice. Če je vsa jezikovna dejavnost določena po železnih zakonih
narave, je vsako vmešavanje bodisi brez učinka bodisi patološko, znan-
stvena slovnica si tako sama spodnese svojo raison d’ être.
Odločilno mesto na temeljni ravni vološinovske epistemologije za-
seda torej teorizacija vezi med realnim predmetom in znanstvenim
objektom kot praktične dejavnosti. V polju empirističnega materializ-
ma ta vez ostaja netematizirana oziroma, pravilneje, teorizaciji uide. Ko
se (jezikoslovna) znanost osvobaja idealistične teleologije, se namesto k
teorizaciji svojega praktičnega odnosa do predmeta zateče k spontanemu
videzu, ki ga ta odnos dobiva v naravoslovju, kjer se zdi, da sta predmet
in raziskovalec absolutno razločena, in kjer se realni aktivni odnos pri-
kazuje kot povsem nevtralen in nemotiviran ne-odnos. Odveč je doda-
ti, da ta spontani videz, ne glede na to, kako uporaben utegne biti v na-
ravoslovju, na področju humanistike in družboslovja za pravi epistemo-
loški rez ne zadostuje. Dokler ostaja praktična naravnanost kot vez med
predmetom in objektom neteoretizirana, se lahko namreč nadejamo le
trivialnih opazk o tem, kako raziskovalčeve vrednote vplivajo na rezul-
tate raziskave, nikakor pa ne rešitve – tudi v času Vološinova aktualne –
naloge, kako razredno pozicijo neke teorije misliti in prakticirati skupaj
z njeno znanstvenostjo.
Bilo bi pretirano trditi, da je pri Vološinovu ta vez domišljena. Vse-
kakor pa mu prepoznanje njene vloge pri konstituciji jezikoslovne zna-
nosti omogoča vsaj to, da vidika realnega predmeta, ki ga poskuša poja-
sniti, ne izbere arbitrarno, tj. kakor se mu ta dozdevno ponuja sam, tem-
več z ozirom na teoretsko-praktični smoter znanosti, s katero se ukvarja:
historičnega materializma in znotraj njega teorije ideologije.
Premiki v semantiki
Smisel nadaljnje teorizacije je torej v tem, da pokaže, kako alterna-
tivna konstrukcija objekta Vološinovu omogoči njegovo artikulacijo na
teoretsko polje historičnega materializma, in zakaj strukturalistična pa-
radigma takšno artikulacijo spodnaša.
Eksemplarična jezikoslovna disciplina je v tem pogledu semanti-
ka, kolikor se v njej zgosti temeljni problem slovnice, namreč vprašanje,
kako se formalnim elementom pridružuje pomen, pri čemer je prav po-
men tisti moment, ki v polju jezika zastopa zunajjezikovno realnost. Tr-
