Page 138 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 138
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
vzemanja tekstov iz njihovega (diskurzivnega) konteksta, katere komple-
mentarni postopek je t. i. pasivno filološko razumevanje. Učinek tega ra-
zumevanja je, ko gre za razvozlavanje tujih jezikov, še močnejši, saj se pri
takem tipu razumevanja »pomen gradi nekako na ločnici med vsaj dve-
ma jezikoma«,10 tako da so njegovi rezultati neposredno uporabni za po-
učevanje razvozlanega. Tu kajpada ni bistveno, kako natančno je Vološi-
nov razkril dejavnike filološke prakse, ki določajo pogled objektivistične
lingvistike tako, da kot svoj predmet samoniklo identificira prav jezik,
svoj objekt pa nato razvije prav v dani smeri.11 Odločilno je, da ne prezre-
mo, kako Vološinov (objekta) objektivističnega jezikoslovja ne zavrne a
priori12 – temveč zgolj designira povezavo med predmetom in objektom,
ki je jezikoslovje sámo ne vidi. S tem uvidom jezikoslovju pravzaprav na-
pravi uslugo: ponudi mu pozicijo, s katere bi lahko nadzorovalo ideolo-
ške pogoje svoje možnosti.
Pravilnost take rekonstrukcije potrjuje tudi status alternativne veje
jezikoslovja, individualističnega subjektivizma. Tudi tu veljajo Marxo-
ve besede, da »dejavno stran abstraktno v nasprotju z materializmom
razvije idealizem«.13 V koncepciji Karla Vosslerja14 jezikoslovna znanost
tako še zdaleč ni kak nepristranski opazovalec, razmerje njenega objekta
do predmeta ni nemotivirano, temveč ga v celoti določa praktična narav-
nanost jeziko(slo)vne dejavnosti. Smoter slovnice je povsem pedagoški,
zadeva prakso jezikovne kultivacije. Znanstvena slovnica je opora nor-
mativne, temelj njene avtoritete pri reševanju odprtih vprašanj. Aktiv-
ni normativni odnos do predmeta zato pri Vosslerju izključuje vsakršno
potrebo po objektivni, nevtralni jezikoslovni znanosti. Tako za Vossler-
ja, denimo, slovnica, ki bi jezikovne zakone definirala na podlagi psiho-
loških zakonitosti mišljenja in fizioloških zakonitosti artikulacije zvo-
10 V. N. Vološinov, Marksizem in filozofija jezika, n. d., 110.
11 Bistven je prostor, ki ga ta koncepcija odpre teorizaciji. Verjetno ta »samonikli pogled« sodobna
lingvistika vsaj toliko kot klasični filološki praksi dolguje tudi mehanizmom konstrukcije nacional-
nega jezika. Od tod namreč izhaja »tisti iracionalni ‘intuitivistični’ moment, ki ga lingvistika kon-
denzira v fikciji naravnega govorca /…/, minimalna sled zavezanosti njenim družbeno-zgodovinskim
pogojem« (R. Močnik, Raziskave za sociologijo književnosti, Ljubljana 1983, 171).
12 »Če naj abstrakcija ustreza znanstvenim merilom, jo mora opravičevati določen teoretski in prak-
tični cilj. Abstrakcija je lahko produktivna ali neproduktivna, lahko je produktivna v določenih po-
gledih in neproduktivna v drugih.« (V. N. Vološinov, Marksizem in filozofija jezika, n. d., 98.) Kot
bomo videli v nadaljevanju, je strukturalistični znanstveni objekt za Vološinova problematičen, ker
ne more izpolniti ne teoretske naloge, ki se mu zastavlja v okviru marksistične teorije družbe, ne –
kolikor zanj ostaja slep – svojega imanentnega teoretskega cilja.
13 K. Marx, Teze o Feuerbachu, 357.
14 Prim.: Karl Fossler, Grammatika i istorija jazyka, Logos 1 (1910) (http://www2.unil.ch/slav/ling/
textes/Vossler10.html).
vzemanja tekstov iz njihovega (diskurzivnega) konteksta, katere komple-
mentarni postopek je t. i. pasivno filološko razumevanje. Učinek tega ra-
zumevanja je, ko gre za razvozlavanje tujih jezikov, še močnejši, saj se pri
takem tipu razumevanja »pomen gradi nekako na ločnici med vsaj dve-
ma jezikoma«,10 tako da so njegovi rezultati neposredno uporabni za po-
učevanje razvozlanega. Tu kajpada ni bistveno, kako natančno je Vološi-
nov razkril dejavnike filološke prakse, ki določajo pogled objektivistične
lingvistike tako, da kot svoj predmet samoniklo identificira prav jezik,
svoj objekt pa nato razvije prav v dani smeri.11 Odločilno je, da ne prezre-
mo, kako Vološinov (objekta) objektivističnega jezikoslovja ne zavrne a
priori12 – temveč zgolj designira povezavo med predmetom in objektom,
ki je jezikoslovje sámo ne vidi. S tem uvidom jezikoslovju pravzaprav na-
pravi uslugo: ponudi mu pozicijo, s katere bi lahko nadzorovalo ideolo-
ške pogoje svoje možnosti.
Pravilnost take rekonstrukcije potrjuje tudi status alternativne veje
jezikoslovja, individualističnega subjektivizma. Tudi tu veljajo Marxo-
ve besede, da »dejavno stran abstraktno v nasprotju z materializmom
razvije idealizem«.13 V koncepciji Karla Vosslerja14 jezikoslovna znanost
tako še zdaleč ni kak nepristranski opazovalec, razmerje njenega objekta
do predmeta ni nemotivirano, temveč ga v celoti določa praktična narav-
nanost jeziko(slo)vne dejavnosti. Smoter slovnice je povsem pedagoški,
zadeva prakso jezikovne kultivacije. Znanstvena slovnica je opora nor-
mativne, temelj njene avtoritete pri reševanju odprtih vprašanj. Aktiv-
ni normativni odnos do predmeta zato pri Vosslerju izključuje vsakršno
potrebo po objektivni, nevtralni jezikoslovni znanosti. Tako za Vossler-
ja, denimo, slovnica, ki bi jezikovne zakone definirala na podlagi psiho-
loških zakonitosti mišljenja in fizioloških zakonitosti artikulacije zvo-
10 V. N. Vološinov, Marksizem in filozofija jezika, n. d., 110.
11 Bistven je prostor, ki ga ta koncepcija odpre teorizaciji. Verjetno ta »samonikli pogled« sodobna
lingvistika vsaj toliko kot klasični filološki praksi dolguje tudi mehanizmom konstrukcije nacional-
nega jezika. Od tod namreč izhaja »tisti iracionalni ‘intuitivistični’ moment, ki ga lingvistika kon-
denzira v fikciji naravnega govorca /…/, minimalna sled zavezanosti njenim družbeno-zgodovinskim
pogojem« (R. Močnik, Raziskave za sociologijo književnosti, Ljubljana 1983, 171).
12 »Če naj abstrakcija ustreza znanstvenim merilom, jo mora opravičevati določen teoretski in prak-
tični cilj. Abstrakcija je lahko produktivna ali neproduktivna, lahko je produktivna v določenih po-
gledih in neproduktivna v drugih.« (V. N. Vološinov, Marksizem in filozofija jezika, n. d., 98.) Kot
bomo videli v nadaljevanju, je strukturalistični znanstveni objekt za Vološinova problematičen, ker
ne more izpolniti ne teoretske naloge, ki se mu zastavlja v okviru marksistične teorije družbe, ne –
kolikor zanj ostaja slep – svojega imanentnega teoretskega cilja.
13 K. Marx, Teze o Feuerbachu, 357.
14 Prim.: Karl Fossler, Grammatika i istorija jazyka, Logos 1 (1910) (http://www2.unil.ch/slav/ling/
textes/Vossler10.html).
