Page 137 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 137
teorija dejavne govorice in v. n. vološinov
koslovja. Tako konceptualno orodje kakor dejstveni material sta za to
vse prej kot zadostna. Bolj gre za ilustracijo momenta, v katerem pred-
znanstveno ali psevdoznanstveno ukvarjanje z jezikom prehaja v svojo
znanstveno obliko. Teza, ki jo zagovarja Vološinov, je, da je rezultat »ab-
strakcije«, s pomočjo katere znanost vzpostavi svoj predmet, odvisen od
praktične naravnanosti, iz katere se ta znanost rojeva. Splošno epistemo-
loško načelo, ki ga je mogoče izpeljati od tod, bi torej bilo, da so lastnosti
in ustreznost objekta odvisne od praktične naravnanosti (proto)znano-
sti do realnosti, ki se nato (za nazaj) izkaže za njen predmet. Nihanje ab-
straktnega objektivizma med empirizmom in gnoseološkim idealizmom
je odgovor na strukturno omejitev, ki izhaja iz njegove nezmožnosti, da
bi nadzoroval to praktično podlago, se pravi, natanko vez, ki zagotavlja
»adekvatnost« objekta predmetu. Pri tem ne gre za to, da objektivistič-
no jezikoslovje te vezi ne poskuša nadzorovati, temveč za to, da mu iz-
pod nadzora uide. Za to je krivo napačno razumevanje lastnega razmer-
ja (skoz objekt) do predmeta, ki ga je mogoče shematično definirati na
podlagi Marxove kritike Feuerbachovega materializma:
Glavna pomanjkljivost vsega dosedanjega materializma /…/ je, da je pred-
met, dejanskost, čutnost pojmovana le v obliki objekta ali zora; ne pa kot čutno
človeška dejavnost, praksa; ne subjektivno. /…/ Feuerbach hoče čutne, od mi-
selnih objektov dejansko razločevane objekte. /…/ Nezadovoljen z abstrak-
tnim mišljenjem, hoče zor, toda čutnosti ne dojema kot praktično človeško-ču-
tno dejavnost.9
Z drugimi besedami, pozitivistični materializem, kakršnega kriti-
zira Vološinov, samega sebe ne vidi kot prakso, zato ne zmore preiska-
ti vezi, ki njegov objekt veže na predmet. V najboljšem primeru si lah-
ko misli, da je to vez pustil za sabo skupaj s svojo (praktično naravna-
no) predzgodovino, tj. ideološko formacijo, ki je poprej zasedala njegovo
mesto. Nezavedno se torej postavi na pozicijo zora, kolikor se v svojem
objektu predstavlja zgolj kot odraz, zrcalna slika predmeta na sebi, lah-
ko pa se – to bi bila, v grobem, Hjelmslevova pozicija – umakne nazaj k
abstraktnemu mišljenju. Objekt si nato zamišlja zgolj kot predmet, oči-
ščen vseh empiričnih postranskosti, ali pa kot popolnoma avtonomno
instanco, ki je ne postavlja več v razmerje do predmeta.
Vološinov v svoji analizi obnovi prav to prekinjeno povezavo, ko –
predvsem v 2. poglavju drugega dela MFJ – rekonstruira prakso filologi-
je, njeno praktično naravnanost kot tisti moment, ki naddoloči razmer-
je med objektom in predmetom lingvistike. Filologija je zanj praksa iz-
9 K. Marx, Teze o Feuerbachu, slov. prev. B. Debenjak, v: K. Marx, F. Engels, MEID II, Ljubljana 1979,
357–358.
koslovja. Tako konceptualno orodje kakor dejstveni material sta za to
vse prej kot zadostna. Bolj gre za ilustracijo momenta, v katerem pred-
znanstveno ali psevdoznanstveno ukvarjanje z jezikom prehaja v svojo
znanstveno obliko. Teza, ki jo zagovarja Vološinov, je, da je rezultat »ab-
strakcije«, s pomočjo katere znanost vzpostavi svoj predmet, odvisen od
praktične naravnanosti, iz katere se ta znanost rojeva. Splošno epistemo-
loško načelo, ki ga je mogoče izpeljati od tod, bi torej bilo, da so lastnosti
in ustreznost objekta odvisne od praktične naravnanosti (proto)znano-
sti do realnosti, ki se nato (za nazaj) izkaže za njen predmet. Nihanje ab-
straktnega objektivizma med empirizmom in gnoseološkim idealizmom
je odgovor na strukturno omejitev, ki izhaja iz njegove nezmožnosti, da
bi nadzoroval to praktično podlago, se pravi, natanko vez, ki zagotavlja
»adekvatnost« objekta predmetu. Pri tem ne gre za to, da objektivistič-
no jezikoslovje te vezi ne poskuša nadzorovati, temveč za to, da mu iz-
pod nadzora uide. Za to je krivo napačno razumevanje lastnega razmer-
ja (skoz objekt) do predmeta, ki ga je mogoče shematično definirati na
podlagi Marxove kritike Feuerbachovega materializma:
Glavna pomanjkljivost vsega dosedanjega materializma /…/ je, da je pred-
met, dejanskost, čutnost pojmovana le v obliki objekta ali zora; ne pa kot čutno
človeška dejavnost, praksa; ne subjektivno. /…/ Feuerbach hoče čutne, od mi-
selnih objektov dejansko razločevane objekte. /…/ Nezadovoljen z abstrak-
tnim mišljenjem, hoče zor, toda čutnosti ne dojema kot praktično človeško-ču-
tno dejavnost.9
Z drugimi besedami, pozitivistični materializem, kakršnega kriti-
zira Vološinov, samega sebe ne vidi kot prakso, zato ne zmore preiska-
ti vezi, ki njegov objekt veže na predmet. V najboljšem primeru si lah-
ko misli, da je to vez pustil za sabo skupaj s svojo (praktično naravna-
no) predzgodovino, tj. ideološko formacijo, ki je poprej zasedala njegovo
mesto. Nezavedno se torej postavi na pozicijo zora, kolikor se v svojem
objektu predstavlja zgolj kot odraz, zrcalna slika predmeta na sebi, lah-
ko pa se – to bi bila, v grobem, Hjelmslevova pozicija – umakne nazaj k
abstraktnemu mišljenju. Objekt si nato zamišlja zgolj kot predmet, oči-
ščen vseh empiričnih postranskosti, ali pa kot popolnoma avtonomno
instanco, ki je ne postavlja več v razmerje do predmeta.
Vološinov v svoji analizi obnovi prav to prekinjeno povezavo, ko –
predvsem v 2. poglavju drugega dela MFJ – rekonstruira prakso filologi-
je, njeno praktično naravnanost kot tisti moment, ki naddoloči razmer-
je med objektom in predmetom lingvistike. Filologija je zanj praksa iz-
9 K. Marx, Teze o Feuerbachu, slov. prev. B. Debenjak, v: K. Marx, F. Engels, MEID II, Ljubljana 1979,
357–358.
