Page 136 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 136
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
ge znanosti je kajpada fiktivna in implicira, da se bo v zadnji instanci o
problemu vendarle treba izreči. Shematično rečeno, možna odgovora sta
dva: zagotovilo adekvatnosti je bodisi v tem, da ima objekt oporo v real-
nosti, da je v nekem odločilnem smislu (po svoji strukturiranosti, lastno-
stih) podoben predmetu; bodisi v neki temeljni podobnosti med predme-
tom in umom, subjektom spoznanja. Saussure je nihal med obema polo-
ma, med empirizmom zagotavljanja adekvatnosti na podlagi podobno-
sti med objektom in predmetom na eni strani ter gnoseološkim idealiz-
mom na drugi,5 ko je – sklicujoč se na znanstvenost nasploh – oporo na-
šel v identiteti uma in objekta. Hjelmslevovo tezo, da »teorija jezika su-
vereno definira svoj objekt, s tem ko vzpostavlja svoje premise v skladu s
postopkom, ki je hkrati arbitraren in adekvaten«,6 gre brati prav kot po-
skus odgovora na stari očitek empirizmu, češ da »ideja kroga ni krog,
koncept psa pa ne laja«.7 Aporija je seveda vse prej kot trivialna in odpi-
ra prostor za kompleksne filozofske izpeljave, za katere se zdi, da bi se jim
bilo najbolje ogniti. Poanta je seveda v tem, da se vozlu ni mogoče ogni-
ti, da ga je nujno preseči; to pa je mogoče le tako, da analiza odkrije sku-
pno podlago, ki zagotavlja pertinentnost obeh členov. Ta v natančnem
pomenu dialektična operacija je tudi tista odlika Vološinova, ki ga mor-
da najjasneje razločuje od sodobnikov, sicer deklariranih dialektikov. Ko
dela Vološinova primerjamo, denimo, s teoretiziranjem kakega Buhari-
na, nam bolj kakor vsebinske razlike v oči pade razlika v delovanju misli.
Oba avtorja napredujeta tako, da ob na videz nepremostljivih problemih
konstruirata opozicije možnih rešitev. A v nasprotju z Vološinovom, ki
dosledno ravna po opisanem načelu, Buharin položaj razvozla tako, da
se brezpogojno postavi na pozicijo tistega izmed členov, ki se prikazuje
kot bolj materialističen. Dejansko gre za materialno potrditev Lenino-
vih besed o Buharinovi šibkosti, ko gre za dialektično mišljenje.8
Operacije, ki jo poskušamo rekonstruirati, Vološinov ne izpelje ek-
splicitno, pač pa jo daje slutiti njegova analiza dveh med seboj preplete-
nih problemov: realne danosti jezika in zgodovine abstraktnega objek-
tivizma v jezikoslovju. Že bežna seznanitev z analizo drugega od obeh
problemov pokaže, da v ospredju ni analiza konkretne zgodovine jezi-
5 Prav tam, 63.
6 Nav. po: prav tam, 62.
7 L. Althusser, Is it Simple to be a Marxist in Philosophy, v: isti, Essays in Self-Criticism, London 1976,
192.
8 V Buharinovi Teoriji historičnega materializma sta takšni opoziciji, denimo, vzročnost in teleološkost,
determinizem in indeterminizem, pri Vološinovu poleg tistih, ki jih najdemo v MFJ, v knjigi Freudi-
zem še objektivna in subjektivna psihologija.
ge znanosti je kajpada fiktivna in implicira, da se bo v zadnji instanci o
problemu vendarle treba izreči. Shematično rečeno, možna odgovora sta
dva: zagotovilo adekvatnosti je bodisi v tem, da ima objekt oporo v real-
nosti, da je v nekem odločilnem smislu (po svoji strukturiranosti, lastno-
stih) podoben predmetu; bodisi v neki temeljni podobnosti med predme-
tom in umom, subjektom spoznanja. Saussure je nihal med obema polo-
ma, med empirizmom zagotavljanja adekvatnosti na podlagi podobno-
sti med objektom in predmetom na eni strani ter gnoseološkim idealiz-
mom na drugi,5 ko je – sklicujoč se na znanstvenost nasploh – oporo na-
šel v identiteti uma in objekta. Hjelmslevovo tezo, da »teorija jezika su-
vereno definira svoj objekt, s tem ko vzpostavlja svoje premise v skladu s
postopkom, ki je hkrati arbitraren in adekvaten«,6 gre brati prav kot po-
skus odgovora na stari očitek empirizmu, češ da »ideja kroga ni krog,
koncept psa pa ne laja«.7 Aporija je seveda vse prej kot trivialna in odpi-
ra prostor za kompleksne filozofske izpeljave, za katere se zdi, da bi se jim
bilo najbolje ogniti. Poanta je seveda v tem, da se vozlu ni mogoče ogni-
ti, da ga je nujno preseči; to pa je mogoče le tako, da analiza odkrije sku-
pno podlago, ki zagotavlja pertinentnost obeh členov. Ta v natančnem
pomenu dialektična operacija je tudi tista odlika Vološinova, ki ga mor-
da najjasneje razločuje od sodobnikov, sicer deklariranih dialektikov. Ko
dela Vološinova primerjamo, denimo, s teoretiziranjem kakega Buhari-
na, nam bolj kakor vsebinske razlike v oči pade razlika v delovanju misli.
Oba avtorja napredujeta tako, da ob na videz nepremostljivih problemih
konstruirata opozicije možnih rešitev. A v nasprotju z Vološinovom, ki
dosledno ravna po opisanem načelu, Buharin položaj razvozla tako, da
se brezpogojno postavi na pozicijo tistega izmed členov, ki se prikazuje
kot bolj materialističen. Dejansko gre za materialno potrditev Lenino-
vih besed o Buharinovi šibkosti, ko gre za dialektično mišljenje.8
Operacije, ki jo poskušamo rekonstruirati, Vološinov ne izpelje ek-
splicitno, pač pa jo daje slutiti njegova analiza dveh med seboj preplete-
nih problemov: realne danosti jezika in zgodovine abstraktnega objek-
tivizma v jezikoslovju. Že bežna seznanitev z analizo drugega od obeh
problemov pokaže, da v ospredju ni analiza konkretne zgodovine jezi-
5 Prav tam, 63.
6 Nav. po: prav tam, 62.
7 L. Althusser, Is it Simple to be a Marxist in Philosophy, v: isti, Essays in Self-Criticism, London 1976,
192.
8 V Buharinovi Teoriji historičnega materializma sta takšni opoziciji, denimo, vzročnost in teleološkost,
determinizem in indeterminizem, pri Vološinovu poleg tistih, ki jih najdemo v MFJ, v knjigi Freudi-
zem še objektivna in subjektivna psihologija.
