Page 135 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 135
teorija dejavne govorice in v. n. vološinov
sledice pa razkriti ob vprašanju arikulacije teorije jezika na teorijo ideo-
logije. Pri tem se ne slepimo, da je mogoče te operacije v celoti izpeljati
iz notranjosti teksta kot interpretacijo, in poskušamo rez rekonstruirati z
gledišča nekega drugega reza, potemtakem z iskanjem najboljših rešitev z
gledišča, ki ga prav na koncu tudi ekspliciramo. S tem kajpada zapademo
nevarnosti teoretskega absolutizma, ki se ji pač ni mogoče ogniti: za kaj
takega bi potrebovali teorijo zgodovine teorije.3 Zadostuje naj, da igra-
mo z odprtimi kartami; tako je mogoče rekonstrukcijo vsaj ves čas nad-
zirati, zdrse pa slej ko prej prepoznati.
Epistemološka varovalka
Da bi zaobjeli temeljno novost, ki jo v epistemologijo proučevanja
govorice prinaša Vološinov, si moramo natančno ogledati kritično ope-
racijo, ki jo opravi na Saussurovi konstrukciji predmeta lingvistike.
Znano je, da Saussure implicitno ločuje med (realnim) predmetom
in (znanstvenim) objektom, večkrat pa je bilo tudi prikazano, da pelje
ta dvočlenska shema v začarani krog, ki ga iz nje same ni mogoče prebi-
ti.4 Na kratko: Saussuru zadostuje, da znotraj heterogenega polja govo-
rice prepozna element jezika kot entiteto, ki se odlikuje s svojo aprior-
no racionalno strukturiranostjo (»jezik je načelo klasifikacije …«). Čim
to dejanskost (predmet) prepoznamo, smo se dokopali do znanstvenega
objekta, toda pogoj za to, da jo prepoznamo, je neko merilo, ki nam za-
gotovi, da je to, kar smo našli (predmet), prav tisto, kar iščemo (objekt).
Strogo rečeno, objekta torej ne moremo skonstruirati, ne da bi poprej
prepoznali predmet, tega pa lahko identificiramo zgolj, če imamo v ro-
kah objekt. Saussure se lahko tej situaciji elegantno ogne, tako da krog
razklene z vpeljavo tretjega člena, ki ni ne predmet ne objekt jezikoslov-
ja, temveč objekt znanosti »nasploh«. Kolikor Saussure ne ustvarja zna-
nosti nasploh, temveč zgolj neko posebno znanost, mu lahko kot ele-
ment, ki zagotavlja prepoznanje, služijo objekti drugih znanosti oziro-
ma lastnosti slehernega znanstvenega objekta. Zadostuje, da na govorič-
no realnost pogleda skoz leče znanstvene racionalnosti, pa bo v njej pre-
poznal element (predmet), ki je tako rekoč na sebi nosilec lastnosti, ki
ga kvalificirajo – potem ko ga očistimo nebistvenih iregularnosti – za
objekt znanosti.
V zgodovini jezikoslovja se je kmalu pokazalo, da je ta rešitev episte-
mološko nezadostna, zato je postala predmet različnih revizij. Saussuro-
va preložitev naloge zagotovitve adekvatnosti objekta predmetu na dru-
3 Prim. L. Althusser idr., Lire le Capital, Pariz 1965.
4 Prim. D. Škiljan, Kraj lingvistike?, Zagreb 1989, 53–56.
sledice pa razkriti ob vprašanju arikulacije teorije jezika na teorijo ideo-
logije. Pri tem se ne slepimo, da je mogoče te operacije v celoti izpeljati
iz notranjosti teksta kot interpretacijo, in poskušamo rez rekonstruirati z
gledišča nekega drugega reza, potemtakem z iskanjem najboljših rešitev z
gledišča, ki ga prav na koncu tudi ekspliciramo. S tem kajpada zapademo
nevarnosti teoretskega absolutizma, ki se ji pač ni mogoče ogniti: za kaj
takega bi potrebovali teorijo zgodovine teorije.3 Zadostuje naj, da igra-
mo z odprtimi kartami; tako je mogoče rekonstrukcijo vsaj ves čas nad-
zirati, zdrse pa slej ko prej prepoznati.
Epistemološka varovalka
Da bi zaobjeli temeljno novost, ki jo v epistemologijo proučevanja
govorice prinaša Vološinov, si moramo natančno ogledati kritično ope-
racijo, ki jo opravi na Saussurovi konstrukciji predmeta lingvistike.
Znano je, da Saussure implicitno ločuje med (realnim) predmetom
in (znanstvenim) objektom, večkrat pa je bilo tudi prikazano, da pelje
ta dvočlenska shema v začarani krog, ki ga iz nje same ni mogoče prebi-
ti.4 Na kratko: Saussuru zadostuje, da znotraj heterogenega polja govo-
rice prepozna element jezika kot entiteto, ki se odlikuje s svojo aprior-
no racionalno strukturiranostjo (»jezik je načelo klasifikacije …«). Čim
to dejanskost (predmet) prepoznamo, smo se dokopali do znanstvenega
objekta, toda pogoj za to, da jo prepoznamo, je neko merilo, ki nam za-
gotovi, da je to, kar smo našli (predmet), prav tisto, kar iščemo (objekt).
Strogo rečeno, objekta torej ne moremo skonstruirati, ne da bi poprej
prepoznali predmet, tega pa lahko identificiramo zgolj, če imamo v ro-
kah objekt. Saussure se lahko tej situaciji elegantno ogne, tako da krog
razklene z vpeljavo tretjega člena, ki ni ne predmet ne objekt jezikoslov-
ja, temveč objekt znanosti »nasploh«. Kolikor Saussure ne ustvarja zna-
nosti nasploh, temveč zgolj neko posebno znanost, mu lahko kot ele-
ment, ki zagotavlja prepoznanje, služijo objekti drugih znanosti oziro-
ma lastnosti slehernega znanstvenega objekta. Zadostuje, da na govorič-
no realnost pogleda skoz leče znanstvene racionalnosti, pa bo v njej pre-
poznal element (predmet), ki je tako rekoč na sebi nosilec lastnosti, ki
ga kvalificirajo – potem ko ga očistimo nebistvenih iregularnosti – za
objekt znanosti.
V zgodovini jezikoslovja se je kmalu pokazalo, da je ta rešitev episte-
mološko nezadostna, zato je postala predmet različnih revizij. Saussuro-
va preložitev naloge zagotovitve adekvatnosti objekta predmetu na dru-
3 Prim. L. Althusser idr., Lire le Capital, Pariz 1965.
4 Prim. D. Škiljan, Kraj lingvistike?, Zagreb 1989, 53–56.
