Page 134 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 134
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
na podlagi pogovorov z Bahtinom in njegovimi sodobniki, tekstoloških
analiz in arhivskih dokumentov dokazujejo, da je avtor bodisi Bahtin (ta
verzija je dominantna na Vzhodu) bodisi Vološinov (kamor se nagiba za-
hodna doxa), v obeh primerih pa hranijo marsikatero akademsko karie-
ro. Pri tem je le na videz presenetljivo, kako močno se ti Bahtinovi nasle-
dniki oddaljujejo od svojega učitelja, ko pojem avtorstva umevajo docela
pozitivistično, biografsko, in kako borni so eksaktni dokazi ene in dru-
ge strani. Pri vsem skupaj namreč ne gre za ugotavljanje »dejstev«, tem-
več za odkrivanje avtorjevih idej in njihove geneze. Metoda akademske
bahtinistike je danes filološka oziroma je kombinacija dveh komponent,
hermenevtike in zgodovine idej. S prvo izluščimo resnični pomen (me-
aning) za tistim, ki ga samoniklo prebere bralec, ujetnik svoje, besedilu
tuje zgodovinske konjunkture (significance),2 s pomočjo druge pa vzpo-
stavimo prekinjeno genetsko kontinuiteto idej. Biografski avtor je tako
opora, ki vzpostavi okvir verjetnih vplivov, njegova dejstvena šibkost pa
alibi, ki daje raziskovalcu proste roke pri njegovih rekonstrukcijah, ki
morajo vključiti tudi neujemljivi vpliv »duha časa«.
Ta akademska veda izhaja iz teze, da obstajajo čiste ideje, ki nemote-
no prehajajo med posameznimi intelektualnimi praksami in institucija-
mi, hkrati pa – v nasprotju z mladim Marxom – zatrjuje, da imajo te ide-
je zgodovino. Ko se ukvarja s teoretskimi formacijami, torej prezre pojav
epistemološkega reza, ki loči posamezna teoretska področja od ideolo-
ških in med sabo, zaradi česar teoretsko problematiko zgubi v significan-
ce, problematiko, od katere se ta emancipira, pa v meaning.
Pri branju teoretskega besedila se je pastema historičnega relativiz-
ma in teoretskega absolutizma mogoče ogniti tako, da ga beremo z gle-
dišča njegovega objekta. Kolikor je to raven, ki omogoča njegovo teoret-
sko eksploatacijo, je hkrati tudi moment, ki spodnese sleherno teoriza-
cijo, ki mu je tuja. Naivno je pričakovati, da gre pri tem za kako nevtral-
no operacijo. Kakor drži, da je treba sleherni rez obnavljati, je jasno tudi,
da je polje, v katero zaseka, vselej nekoliko premaknjeno glede na prvo-
tno konstelacijo. Potrebujemo tedaj strategije, ki zagotovijo, da gre kon-
strukcija objekta v pravo smer, zato se bomo najprej posvetili možnostim
za teorizacijo vezi med realnim predmetom in znanstvenim objektom,
kakor jo Vološinov nakaže ob analizi zgodovine abstraktnega objektiviz-
ma. Novost njegovega objekta bomo nato poskušali utrditi s prikazom
premikov, ki jih opravi v polju semantike, njihove skrajne teoretske po-
torstvu Vološinova, delno zaradi neprepričljivosti nasprotne teze, predvsem pa zato, ker – kot se bo
pokazalo v nadaljevanju – odklanjamo problematiko, ki jo razprava o avtorstvu implicira.
2 Prim. G. Tihanov, The Master and the Slave: Lukacs, Bakhtin, and the Ideas of Their Time, Oxford 2000, 6.
na podlagi pogovorov z Bahtinom in njegovimi sodobniki, tekstoloških
analiz in arhivskih dokumentov dokazujejo, da je avtor bodisi Bahtin (ta
verzija je dominantna na Vzhodu) bodisi Vološinov (kamor se nagiba za-
hodna doxa), v obeh primerih pa hranijo marsikatero akademsko karie-
ro. Pri tem je le na videz presenetljivo, kako močno se ti Bahtinovi nasle-
dniki oddaljujejo od svojega učitelja, ko pojem avtorstva umevajo docela
pozitivistično, biografsko, in kako borni so eksaktni dokazi ene in dru-
ge strani. Pri vsem skupaj namreč ne gre za ugotavljanje »dejstev«, tem-
več za odkrivanje avtorjevih idej in njihove geneze. Metoda akademske
bahtinistike je danes filološka oziroma je kombinacija dveh komponent,
hermenevtike in zgodovine idej. S prvo izluščimo resnični pomen (me-
aning) za tistim, ki ga samoniklo prebere bralec, ujetnik svoje, besedilu
tuje zgodovinske konjunkture (significance),2 s pomočjo druge pa vzpo-
stavimo prekinjeno genetsko kontinuiteto idej. Biografski avtor je tako
opora, ki vzpostavi okvir verjetnih vplivov, njegova dejstvena šibkost pa
alibi, ki daje raziskovalcu proste roke pri njegovih rekonstrukcijah, ki
morajo vključiti tudi neujemljivi vpliv »duha časa«.
Ta akademska veda izhaja iz teze, da obstajajo čiste ideje, ki nemote-
no prehajajo med posameznimi intelektualnimi praksami in institucija-
mi, hkrati pa – v nasprotju z mladim Marxom – zatrjuje, da imajo te ide-
je zgodovino. Ko se ukvarja s teoretskimi formacijami, torej prezre pojav
epistemološkega reza, ki loči posamezna teoretska področja od ideolo-
ških in med sabo, zaradi česar teoretsko problematiko zgubi v significan-
ce, problematiko, od katere se ta emancipira, pa v meaning.
Pri branju teoretskega besedila se je pastema historičnega relativiz-
ma in teoretskega absolutizma mogoče ogniti tako, da ga beremo z gle-
dišča njegovega objekta. Kolikor je to raven, ki omogoča njegovo teoret-
sko eksploatacijo, je hkrati tudi moment, ki spodnese sleherno teoriza-
cijo, ki mu je tuja. Naivno je pričakovati, da gre pri tem za kako nevtral-
no operacijo. Kakor drži, da je treba sleherni rez obnavljati, je jasno tudi,
da je polje, v katero zaseka, vselej nekoliko premaknjeno glede na prvo-
tno konstelacijo. Potrebujemo tedaj strategije, ki zagotovijo, da gre kon-
strukcija objekta v pravo smer, zato se bomo najprej posvetili možnostim
za teorizacijo vezi med realnim predmetom in znanstvenim objektom,
kakor jo Vološinov nakaže ob analizi zgodovine abstraktnega objektiviz-
ma. Novost njegovega objekta bomo nato poskušali utrditi s prikazom
premikov, ki jih opravi v polju semantike, njihove skrajne teoretske po-
torstvu Vološinova, delno zaradi neprepričljivosti nasprotne teze, predvsem pa zato, ker – kot se bo
pokazalo v nadaljevanju – odklanjamo problematiko, ki jo razprava o avtorstvu implicira.
2 Prim. G. Tihanov, The Master and the Slave: Lukacs, Bakhtin, and the Ideas of Their Time, Oxford 2000, 6.
