Page 125 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 125
argumentacija v jeziku
V. N. Vološinov, član Bahtinovega kroga, obravnava na primer premi
govor kot polifonično izjavo, ki se
ostro in bistveno razlikuje od dialoga. V dialogu so replike gramatikalno
razdružene in niso inkorporirane v enoten kontekst. Ni namreč sintaktičnih
oblik, ki bi gradile enotnost dialoga. Če pa je dialog dan znotraj avtorskega kon-
teksta, ki ga obdaja, imamo pred seboj primer premega govora.5
Primere za polifonične strukture (izjave) je Bahtin našel predvsem v
romanih, zlasti v Dostojevskem.6
Po Bahtinu je osnovna enota polifonije t. i. dvoglasna beseda,
izjava, ki po svojih slovničnih (semantičnih) in kompozicijskih lastnostih pri-
pada enemu samemu govorcu, vendar sta v njej dejansko dve izjavi, dva go-
vorna načina, dva stila, dva »jezika«, dve pomenski in vrednostni obzorji.7
Bahtinovo proučevanje polifonije se je potemtakem naslanjalo pred-
vsem na romane, Ducrot pa je ta pojav posplošil kar na jezik kot sistem.
Kako je torej polifonijo opredelil Ducrot?
Ducrot meni, da je to, kar tradicionalna lingvistika imenuje govorec,
zelo kompleksna in zmedena predstava, ki pod enim pojmom združuje
več povsem različnih idej. Zato predlaga razločevanje med avtorjem, go-
vorcem in izjavljalcem izjave.
Avtor izjave je tisti, čigar aktivnost ima za posledico nastanek iz-
jave; avtor opravi vso intelektualno aktivnost, ki je potrebna za obliko-
vanje izjave. Čeprav se zdi to očitno, lahko postane v nekaterih prime-
rih dvoumno.
Predstavljajte si na primer sebe v vlogi učenca (primer sem si iz-
posodil od Ducrota).8 Šola prireja športni dan, vi pa potrebujete pisno
privoljenje vaših staršev, če se ga želite udeležiti. Razrednik vam razde-
li obrazce, ki jih morate podpisane prinesti nazaj v šolo. Na obrazcih
piše nekaj takega kot: »Svojemu sinu/hčerki dovoljujem, da se ude-
leži športnega dneva.«, na dnu pa je črta, pod katero piše »podpis«.
Obrazec prinesete domov, vaš oče ali mama pa se morata podpisati na
črto, nad besedo »podpis«. Kdo je tu avtor besedila »Svojemu sinu/
5 V. N. Vološinov, Marksizem in filozofija jezika, slov. prev. M. Kržan, Ljubljana 2008, 158.
6 M. M. Bahtin, Beseda v poeziji in beseda v romanu, n. d., 64: »Notranja dialoškost je/…/ bolj ali manj
navzoča na vseh področjih življenja besede. Če je v neumetniški prozi (vsakdanji, retorični, znan-
stveni prozi) dialoškost navadno poseben samostojen akt in se razvije v direkten dialog ali v druge
kompozicijsko razvidno izražene oblike razmejevanja in polemike s tujo besedo – potem v umetni-
ški prozi, posebej v romanu, dialoškost od znotraj prežema sámo zasnovo predmeta besede in njegov
izraz, pri čemer preoblikuje semantiko in sintaktični ustroj besede. Dialoška sonaravnanost je kot da
dogodek same besede, ki notranje oživlja in dramatizira besedo in vse njene plati.«
7 Isti, Govorno raznoličje v romanu, v: isti, Teorija romana, n. d., 81.
8 O. Ducrot, Slovenian Lectures, n. d., 30–31.
V. N. Vološinov, član Bahtinovega kroga, obravnava na primer premi
govor kot polifonično izjavo, ki se
ostro in bistveno razlikuje od dialoga. V dialogu so replike gramatikalno
razdružene in niso inkorporirane v enoten kontekst. Ni namreč sintaktičnih
oblik, ki bi gradile enotnost dialoga. Če pa je dialog dan znotraj avtorskega kon-
teksta, ki ga obdaja, imamo pred seboj primer premega govora.5
Primere za polifonične strukture (izjave) je Bahtin našel predvsem v
romanih, zlasti v Dostojevskem.6
Po Bahtinu je osnovna enota polifonije t. i. dvoglasna beseda,
izjava, ki po svojih slovničnih (semantičnih) in kompozicijskih lastnostih pri-
pada enemu samemu govorcu, vendar sta v njej dejansko dve izjavi, dva go-
vorna načina, dva stila, dva »jezika«, dve pomenski in vrednostni obzorji.7
Bahtinovo proučevanje polifonije se je potemtakem naslanjalo pred-
vsem na romane, Ducrot pa je ta pojav posplošil kar na jezik kot sistem.
Kako je torej polifonijo opredelil Ducrot?
Ducrot meni, da je to, kar tradicionalna lingvistika imenuje govorec,
zelo kompleksna in zmedena predstava, ki pod enim pojmom združuje
več povsem različnih idej. Zato predlaga razločevanje med avtorjem, go-
vorcem in izjavljalcem izjave.
Avtor izjave je tisti, čigar aktivnost ima za posledico nastanek iz-
jave; avtor opravi vso intelektualno aktivnost, ki je potrebna za obliko-
vanje izjave. Čeprav se zdi to očitno, lahko postane v nekaterih prime-
rih dvoumno.
Predstavljajte si na primer sebe v vlogi učenca (primer sem si iz-
posodil od Ducrota).8 Šola prireja športni dan, vi pa potrebujete pisno
privoljenje vaših staršev, če se ga želite udeležiti. Razrednik vam razde-
li obrazce, ki jih morate podpisane prinesti nazaj v šolo. Na obrazcih
piše nekaj takega kot: »Svojemu sinu/hčerki dovoljujem, da se ude-
leži športnega dneva.«, na dnu pa je črta, pod katero piše »podpis«.
Obrazec prinesete domov, vaš oče ali mama pa se morata podpisati na
črto, nad besedo »podpis«. Kdo je tu avtor besedila »Svojemu sinu/
5 V. N. Vološinov, Marksizem in filozofija jezika, slov. prev. M. Kržan, Ljubljana 2008, 158.
6 M. M. Bahtin, Beseda v poeziji in beseda v romanu, n. d., 64: »Notranja dialoškost je/…/ bolj ali manj
navzoča na vseh področjih življenja besede. Če je v neumetniški prozi (vsakdanji, retorični, znan-
stveni prozi) dialoškost navadno poseben samostojen akt in se razvije v direkten dialog ali v druge
kompozicijsko razvidno izražene oblike razmejevanja in polemike s tujo besedo – potem v umetni-
ški prozi, posebej v romanu, dialoškost od znotraj prežema sámo zasnovo predmeta besede in njegov
izraz, pri čemer preoblikuje semantiko in sintaktični ustroj besede. Dialoška sonaravnanost je kot da
dogodek same besede, ki notranje oživlja in dramatizira besedo in vse njene plati.«
7 Isti, Govorno raznoličje v romanu, v: isti, Teorija romana, n. d., 81.
8 O. Ducrot, Slovenian Lectures, n. d., 30–31.
