Page 120 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 120
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
njem lahko izjava (1) napeljuje? V katero smer argumentira? Kaj lah-
ko iz nje sklepamo? Ker ne poznamo natančnega konteksta,1 v katerem je
bila izrečena, lahko sklepamo na precej različnih možnosti:
(1) Urajeosem. > Pohiti!
> Vzemi si čas!
> Prižgiradio!
> Pojdi si umit zobe!
Če pa v izjavo (1) vpletemo prislova že in šele, na primer:
(1’) Ura je že osem.
in
(1’’) Ura je šele osem.,
potem, ceteris paribus, primera (1’) ne moremo več speljati v sklep:
»Vzemi si čas!« kakor v primeru (1), ampak le v sklep: »Pohiti!«. Po
drugi strani pa iz (1’’) ne moremo več sklepati na: »Pohiti!«, ampak le
na: »Vzemi si čas!«. In zakaj bi morali biti ob tem dejstvu preseneče-
ni? Zato ker (1), (1’) in (1’’) govorijo o popolnoma istem kronološkem dej-
stvu – namreč o tem, da je ura osem –, pri čemer (1) lahko napeljuje na
povsem različne sklepe, medtem ko (1’) dovoljuje le sklepe, ki napeljuje-
jo na poznost, (1’’) pa sklepe, ki napeljujejo na zgodnjost.
Toda kako je to sploh mogoče, če (1), (1’) in (1’’) govorijo o istem kro-
nološkem dejstvu in je osnova (1), (1’) in (1’’) isto stanje stvari? No, zato
ker prav to »isto stanje stvari« gledamo iz različnih zornih kotov, iz
različnih perspektiv. V primeru (1’) osmo uro vidimo (in jo diskurzivno
tudi predstavimo) kot pozno, v primeru (1’’) pa kot zgodnjo. Takšno raz-
likovanje v okviru istega stanja stvari lahko povzroči že preprosta vpelja-
va dveh argumentativnih veznikov (v nadaljevanju: veznikov), v našem
primeru dveh prislovov. V primeru (1’) prislov že naš sklep usmeri v smer
»poznosti« ne glede na to, o katerem delu dneva (o katerem času) v na-
daljevanju govorimo. Podobno velja tudi za primer (1’’), le da nas ta nava-
ja na sklep o »zgodnjosti«. Dejanski čas je zaradi uporabe teh speci-
fičnih jezikovnih sredstev v obeh primerih nepomemben.
To pa pomeni, da mora biti argumentativna usmeritev v poznost
ali zgodnjost na neki način že vpisana v obe leksikalni enoti jezikov-
nega sistema. Naj to pojasnim s pomočjo novega primera. Recimo, da
smo soočeni z izjavo, kakršna je:
(2) Janez je delal.
1 Pokazati bom skušal, da je vloga konteksta v lingvistični analizi pogosto precenjena. Osnovne po-
teze konteksta daje že izjava sama (ali celo stavek kot abstraktna jezikovna struktura): kontekst (lah-
ko) dano izjavo sicer (pre)interpretira, a izjava že sama ustvari svoj osnovni kontekst.
njem lahko izjava (1) napeljuje? V katero smer argumentira? Kaj lah-
ko iz nje sklepamo? Ker ne poznamo natančnega konteksta,1 v katerem je
bila izrečena, lahko sklepamo na precej različnih možnosti:
(1) Urajeosem. > Pohiti!
> Vzemi si čas!
> Prižgiradio!
> Pojdi si umit zobe!
Če pa v izjavo (1) vpletemo prislova že in šele, na primer:
(1’) Ura je že osem.
in
(1’’) Ura je šele osem.,
potem, ceteris paribus, primera (1’) ne moremo več speljati v sklep:
»Vzemi si čas!« kakor v primeru (1), ampak le v sklep: »Pohiti!«. Po
drugi strani pa iz (1’’) ne moremo več sklepati na: »Pohiti!«, ampak le
na: »Vzemi si čas!«. In zakaj bi morali biti ob tem dejstvu preseneče-
ni? Zato ker (1), (1’) in (1’’) govorijo o popolnoma istem kronološkem dej-
stvu – namreč o tem, da je ura osem –, pri čemer (1) lahko napeljuje na
povsem različne sklepe, medtem ko (1’) dovoljuje le sklepe, ki napeljuje-
jo na poznost, (1’’) pa sklepe, ki napeljujejo na zgodnjost.
Toda kako je to sploh mogoče, če (1), (1’) in (1’’) govorijo o istem kro-
nološkem dejstvu in je osnova (1), (1’) in (1’’) isto stanje stvari? No, zato
ker prav to »isto stanje stvari« gledamo iz različnih zornih kotov, iz
različnih perspektiv. V primeru (1’) osmo uro vidimo (in jo diskurzivno
tudi predstavimo) kot pozno, v primeru (1’’) pa kot zgodnjo. Takšno raz-
likovanje v okviru istega stanja stvari lahko povzroči že preprosta vpelja-
va dveh argumentativnih veznikov (v nadaljevanju: veznikov), v našem
primeru dveh prislovov. V primeru (1’) prislov že naš sklep usmeri v smer
»poznosti« ne glede na to, o katerem delu dneva (o katerem času) v na-
daljevanju govorimo. Podobno velja tudi za primer (1’’), le da nas ta nava-
ja na sklep o »zgodnjosti«. Dejanski čas je zaradi uporabe teh speci-
fičnih jezikovnih sredstev v obeh primerih nepomemben.
To pa pomeni, da mora biti argumentativna usmeritev v poznost
ali zgodnjost na neki način že vpisana v obe leksikalni enoti jezikov-
nega sistema. Naj to pojasnim s pomočjo novega primera. Recimo, da
smo soočeni z izjavo, kakršna je:
(2) Janez je delal.
1 Pokazati bom skušal, da je vloga konteksta v lingvistični analizi pogosto precenjena. Osnovne po-
teze konteksta daje že izjava sama (ali celo stavek kot abstraktna jezikovna struktura): kontekst (lah-
ko) dano izjavo sicer (pre)interpretira, a izjava že sama ustvari svoj osnovni kontekst.
