Page 127 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 127
argumentacija v jeziku
Ti argumenti morda zvenijo preveč ontološko, zato se bom raje oprl
na primer iz filozofije jezika. Pred leti sem poskušal analizirati eksplici-
tne performative s pomočjo polifonične analize.9 Zdelo se mi je, da so iz-
jave, kakršna je:
(15) Obljubljam.,
zelo nenavadne. Če se vam zdi primer sporen, ker da je izvzet iz konte-
ksta, si ga seveda lahko ogledamo še v eni od mogočih »kontekstuali-
ziranih« oblik:
(15’) Obljubljam, da bom prišel.
Žal izjava še vedno zveni zelo nenavadno. Le težko si namreč pred-
stavljam koga, ki bi kar tako, brez posebnega povoda in razloga, rekel
(15). Zato lahko spet, in sicer povsem upravičeno, ugovarjate, da je iz-
java vzeta iz konteksta in da njen govorec verjetno odgovarja na vpraša-
nje, na primer:
(16) Prideš?
Recimo, da zdaj imamo neki osnovni in neposreden kontekst. Kljub
temu pa se mi dialoške povezave, kakršna je na primer:
(17) A: Prideš?
B: Obljubljam, da bom prišel.,
zdijo zelo nenavadne. V kaki grški tragediji ali francoski klasicistični
drami še morda, ne pa v vsakdanjem pogovoru. Nekaj ne zveni prav: ali
nekaj manjka ali pa je nečesa preveč. Kaj želim povedati?
Najbolj običajen, vsakdanji odgovor na vprašanje (16) bi se – pod
pogojem, seveda, da ostane pritrdilen – verjetno glasil:
(18) Da.
ali
(19) Pridem.,
le težko pa (15’). Če na vprašanje (16) odgovorimo s (15’), naš odgovor
vsebuje neki presežek glede na zastavljeno vprašanje, presežek, ki opo-
zarja, da nekaj manjka. Primerjajmo dve kratki, simulirani dialoški na-
vezavi:
I II
A: Prideš? A: Prideš?
B: Pridem. B: Obljubljam, da bom prišel.
Kakšna je razlika med njima? V prvem dialogu oseba B osebi A
odgovori z jedrnatim, neposrednim odgovorom, v katerem potrdi svoj
prihod. V drugem dialogu pa oseba B ne odgovori neposredno, ampak
9 I. Ž. Žagar, How to Do Things With Words – The Polyphonic Way, v: Speech Acts: Fiction or Reality?, ur. I.
Ž. Žagar, Ljubljana 1991.
Ti argumenti morda zvenijo preveč ontološko, zato se bom raje oprl
na primer iz filozofije jezika. Pred leti sem poskušal analizirati eksplici-
tne performative s pomočjo polifonične analize.9 Zdelo se mi je, da so iz-
jave, kakršna je:
(15) Obljubljam.,
zelo nenavadne. Če se vam zdi primer sporen, ker da je izvzet iz konte-
ksta, si ga seveda lahko ogledamo še v eni od mogočih »kontekstuali-
ziranih« oblik:
(15’) Obljubljam, da bom prišel.
Žal izjava še vedno zveni zelo nenavadno. Le težko si namreč pred-
stavljam koga, ki bi kar tako, brez posebnega povoda in razloga, rekel
(15). Zato lahko spet, in sicer povsem upravičeno, ugovarjate, da je iz-
java vzeta iz konteksta in da njen govorec verjetno odgovarja na vpraša-
nje, na primer:
(16) Prideš?
Recimo, da zdaj imamo neki osnovni in neposreden kontekst. Kljub
temu pa se mi dialoške povezave, kakršna je na primer:
(17) A: Prideš?
B: Obljubljam, da bom prišel.,
zdijo zelo nenavadne. V kaki grški tragediji ali francoski klasicistični
drami še morda, ne pa v vsakdanjem pogovoru. Nekaj ne zveni prav: ali
nekaj manjka ali pa je nečesa preveč. Kaj želim povedati?
Najbolj običajen, vsakdanji odgovor na vprašanje (16) bi se – pod
pogojem, seveda, da ostane pritrdilen – verjetno glasil:
(18) Da.
ali
(19) Pridem.,
le težko pa (15’). Če na vprašanje (16) odgovorimo s (15’), naš odgovor
vsebuje neki presežek glede na zastavljeno vprašanje, presežek, ki opo-
zarja, da nekaj manjka. Primerjajmo dve kratki, simulirani dialoški na-
vezavi:
I II
A: Prideš? A: Prideš?
B: Pridem. B: Obljubljam, da bom prišel.
Kakšna je razlika med njima? V prvem dialogu oseba B osebi A
odgovori z jedrnatim, neposrednim odgovorom, v katerem potrdi svoj
prihod. V drugem dialogu pa oseba B ne odgovori neposredno, ampak
9 I. Ž. Žagar, How to Do Things With Words – The Polyphonic Way, v: Speech Acts: Fiction or Reality?, ur. I.
Ž. Žagar, Ljubljana 1991.
