Page 122 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 122
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
(5) Janez je malo delal. > Ne bo mu uspelo.
(5’) Marko je malce delal. > Uspelo mu bo.
Če izjavi presojamo po informativni plati – s stališča »dejstev« ozi-
roma »dejanskega« stanja stvari v svetu –, potem je pomembno pred-
vsem to, da jezik malo in malce predstavlja kot leksema, ki zaznamujeta
majhno količino nečesa; med njima je seveda lahko tudi (manjša) kvan-
titativna razlika, toda še vedno gre za majhno količino nečesa. Če pa se
usmerimo na argumentativni vidik presojanja izjav, vidimo, da jezik
prislov malo postavi v isto kategorijo kot nič, sploh nič, prislov malce pa
v isto kategorijo kot veliko. Zakaj? Zato ker prislov malo očitno argu-
mentira v isto smer kot prislova nič, sploh nič, saj (5) brez težav parafra-
ziramo kot:
(6) Janez sploh ni nič delal. > Ne bo mu uspelo.,
(5’) pa kot (6’):
(6’) Marko je veliko delal. > Uspelo mu bo.
Zdaj pa še malce spremenimo to naše delo – besedo delo, kot jo vidi
jezik – in se vprašajmo, v katero smer je lahko usmerjen tale argument:
(7) Janez je delal eno uro.
Če ne poznamo konteksta – in ne vemo, koliko časa je potrebno za
opravilo, ki se ga je lotil Janez –, potem sta možni obe usmeritvi, pozi-
tivna in negativna:
(7) Janez je delal eno uro. > Uspelo mu bo.
> Ne bo mu uspelo.
Če pa smo soočeni z argumentativnim nizom, kakršen je:
(7) Janez je delal eno uro. > Uspelo mu bo.,
nas uporaba veznika ampak takoj, ne glede na kontekst in empirična
»dejstva«, opozori, da je v normalnem oziroma pričakovanem poteku
dogodkov ura dela dovolj za uspeh v tem konkretnem primeru. Protiv-
ni veznik ampak nas tu opozori, da bodisi nimamo opraviti z normal-
nim potekom dogodkov – da so se razmere spremenile – bodisi mora-
mo upoštevati nov, dodaten kriterij.
Delo pa lahko spremenimo še bolj. Če je bil (7) na neki način nev-
tralen primer, ki je omogočal dve nasprotni sklepanji, kaj lahko rečemo
o primerih (8) in (9)?
(8) Janez je delal samo eno uro.
(9) Janez je delal skoraj eno uro.
Spet govorimo o istem »dejstvu« – o uri dela –, jezik pa s prislovo-
ma samo in skoraj to dejstvo predstavi kot nezadostno za uspeh:
(5) Janez je malo delal. > Ne bo mu uspelo.
(5’) Marko je malce delal. > Uspelo mu bo.
Če izjavi presojamo po informativni plati – s stališča »dejstev« ozi-
roma »dejanskega« stanja stvari v svetu –, potem je pomembno pred-
vsem to, da jezik malo in malce predstavlja kot leksema, ki zaznamujeta
majhno količino nečesa; med njima je seveda lahko tudi (manjša) kvan-
titativna razlika, toda še vedno gre za majhno količino nečesa. Če pa se
usmerimo na argumentativni vidik presojanja izjav, vidimo, da jezik
prislov malo postavi v isto kategorijo kot nič, sploh nič, prislov malce pa
v isto kategorijo kot veliko. Zakaj? Zato ker prislov malo očitno argu-
mentira v isto smer kot prislova nič, sploh nič, saj (5) brez težav parafra-
ziramo kot:
(6) Janez sploh ni nič delal. > Ne bo mu uspelo.,
(5’) pa kot (6’):
(6’) Marko je veliko delal. > Uspelo mu bo.
Zdaj pa še malce spremenimo to naše delo – besedo delo, kot jo vidi
jezik – in se vprašajmo, v katero smer je lahko usmerjen tale argument:
(7) Janez je delal eno uro.
Če ne poznamo konteksta – in ne vemo, koliko časa je potrebno za
opravilo, ki se ga je lotil Janez –, potem sta možni obe usmeritvi, pozi-
tivna in negativna:
(7) Janez je delal eno uro. > Uspelo mu bo.
> Ne bo mu uspelo.
Če pa smo soočeni z argumentativnim nizom, kakršen je:
(7) Janez je delal eno uro. > Uspelo mu bo.,
nas uporaba veznika ampak takoj, ne glede na kontekst in empirična
»dejstva«, opozori, da je v normalnem oziroma pričakovanem poteku
dogodkov ura dela dovolj za uspeh v tem konkretnem primeru. Protiv-
ni veznik ampak nas tu opozori, da bodisi nimamo opraviti z normal-
nim potekom dogodkov – da so se razmere spremenile – bodisi mora-
mo upoštevati nov, dodaten kriterij.
Delo pa lahko spremenimo še bolj. Če je bil (7) na neki način nev-
tralen primer, ki je omogočal dve nasprotni sklepanji, kaj lahko rečemo
o primerih (8) in (9)?
(8) Janez je delal samo eno uro.
(9) Janez je delal skoraj eno uro.
Spet govorimo o istem »dejstvu« – o uri dela –, jezik pa s prislovo-
ma samo in skoraj to dejstvo predstavi kot nezadostno za uspeh:
