Page 129 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 129
argumentacija v jeziku
– I1 predstavi dejstvo D, v našem primeru lastnost L (toploto) objek-
ta O (bistroja): »V bistroju je toplo«, hkrati pa predstavi to lastnost kot
prednost objekta O;
– I2 uporabi lastnost L kot argument za sklep S: »Pojdimo v bistro.«;
– I3 predstavi lastnost L kot le šibko prednost objekta O;
– I4 to šibkost predstavi kot šibkost, ki dejstvu D odvzame sleherno
argumentativno vrednost, posledica tega pa je zavrnitev stališča I2;
– I5 po drugi strani meni, da je lastnost L, čeprav zgolj šibka prednost,
še vedno zadosten argument za sklep S (»Tudi majhna prednost je boljša kot
nič.«), s čimer zavrne stališče I4.
En argumentativni členek, pet izjavljalcev in ključno vprašanje: ali ob-
staja zgornja meja števila izjavljalcev, ki jih lahko razločimo v posamezni
izjavi ali argumentativnem nizu? Ducrotov odgovor je (načelno): ne. Šte-
vilo izjavljalcev je lahko neomejeno. Sam menim, da moramo biti previdni
in da števila izjavljalcev ne smemo povečevati čez mejo, ki jo (še) dopušča
analiza. V zgornjem primeru tako ne vidim pravega razloga za ločevanje
med I3 in I4. Takšno ločevanje bi bilo lahko le hipotetično, idealno, in ga
ni mogoče utemeljiti z razpoložljivimi podatki: raba prislova toujours (v
našem primeru »vsaj«) nam pove le, da je argument za morebitno odlo-
čitev šibak (kar podpira stališče I3), vendar ni nobenega pokazatelja, na
podlagi katerega bi lahko sklepali, da je argument tako šibak, da zgubi
sleherno argumentativno vrednost. Povedano drugače: če želimo polifo-
nično analizo jemati resno (in kot smo videli, je lahko zelo uporabno ana-
litično orodje), se moramo držati danih empiričnih podatkov, ne pa umi-
šljenih ali zgolj mogočih domnev.
Vrnimo se zdaj še enkrat k primeru (12):
(12) Toplo je /argument/, ampak sem utrujen /sklep/.,
s katerim smo z zavrnitvijo odgovorili na vabilo na sprehod.
Po Ducrotu11 imamo tu opraviti z vsaj štirimi izjavljalci: I1 in I2 se
nanašata na »Toplo je«, I3 in I4 pa na »sem utrujen«. I1 z besedami »To-
plo je« opiše vreme. Ta »Toplo je« – ne pozabite, da je nekdo predlagal spre-
hod – je predstavljen kot argument, ki govori v korist sprehodu, in I1 to ar-
gumentacijo (lahko) podpre tako, da se opre na topos, kakršen je:
(T1) Bolj ko je toplo, prijetneje je iti na sprehod.12
11 O. Ducrot, Slovenian Lectures, n. d., 77–78.
12 Žal mi prostor ne dopušča, da bi podrobneje predstavil razmerje med polifonijo in topoi. Podrobnejšo in-
formacijo o tem bosta zainteresirani bralec in bralka našla v: O. Ducrot, Slovenian Lectures, n. d., 12–18,
in: I. Ž. Žagar, Argumentation in Language and the Slovenian Connective pa, Antwerpen 1994, 63–79.
– I1 predstavi dejstvo D, v našem primeru lastnost L (toploto) objek-
ta O (bistroja): »V bistroju je toplo«, hkrati pa predstavi to lastnost kot
prednost objekta O;
– I2 uporabi lastnost L kot argument za sklep S: »Pojdimo v bistro.«;
– I3 predstavi lastnost L kot le šibko prednost objekta O;
– I4 to šibkost predstavi kot šibkost, ki dejstvu D odvzame sleherno
argumentativno vrednost, posledica tega pa je zavrnitev stališča I2;
– I5 po drugi strani meni, da je lastnost L, čeprav zgolj šibka prednost,
še vedno zadosten argument za sklep S (»Tudi majhna prednost je boljša kot
nič.«), s čimer zavrne stališče I4.
En argumentativni členek, pet izjavljalcev in ključno vprašanje: ali ob-
staja zgornja meja števila izjavljalcev, ki jih lahko razločimo v posamezni
izjavi ali argumentativnem nizu? Ducrotov odgovor je (načelno): ne. Šte-
vilo izjavljalcev je lahko neomejeno. Sam menim, da moramo biti previdni
in da števila izjavljalcev ne smemo povečevati čez mejo, ki jo (še) dopušča
analiza. V zgornjem primeru tako ne vidim pravega razloga za ločevanje
med I3 in I4. Takšno ločevanje bi bilo lahko le hipotetično, idealno, in ga
ni mogoče utemeljiti z razpoložljivimi podatki: raba prislova toujours (v
našem primeru »vsaj«) nam pove le, da je argument za morebitno odlo-
čitev šibak (kar podpira stališče I3), vendar ni nobenega pokazatelja, na
podlagi katerega bi lahko sklepali, da je argument tako šibak, da zgubi
sleherno argumentativno vrednost. Povedano drugače: če želimo polifo-
nično analizo jemati resno (in kot smo videli, je lahko zelo uporabno ana-
litično orodje), se moramo držati danih empiričnih podatkov, ne pa umi-
šljenih ali zgolj mogočih domnev.
Vrnimo se zdaj še enkrat k primeru (12):
(12) Toplo je /argument/, ampak sem utrujen /sklep/.,
s katerim smo z zavrnitvijo odgovorili na vabilo na sprehod.
Po Ducrotu11 imamo tu opraviti z vsaj štirimi izjavljalci: I1 in I2 se
nanašata na »Toplo je«, I3 in I4 pa na »sem utrujen«. I1 z besedami »To-
plo je« opiše vreme. Ta »Toplo je« – ne pozabite, da je nekdo predlagal spre-
hod – je predstavljen kot argument, ki govori v korist sprehodu, in I1 to ar-
gumentacijo (lahko) podpre tako, da se opre na topos, kakršen je:
(T1) Bolj ko je toplo, prijetneje je iti na sprehod.12
11 O. Ducrot, Slovenian Lectures, n. d., 77–78.
12 Žal mi prostor ne dopušča, da bi podrobneje predstavil razmerje med polifonijo in topoi. Podrobnejšo in-
formacijo o tem bosta zainteresirani bralec in bralka našla v: O. Ducrot, Slovenian Lectures, n. d., 12–18,
in: I. Ž. Žagar, Argumentation in Language and the Slovenian Connective pa, Antwerpen 1994, 63–79.
