Page 130 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 130
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
Tu se vključi I2, ki, izhajajoč iz stališča I1, (implicitno) argumenta-
cijo sklene z (implicitnim) sklepom: »Pojdiva na sprehod.« Nasprotu-
je jima I3, katerega glas lahko slišimo v tistem delu argumentativnega
niza, ki pravi: »Utrujen sem.« I3 svojo argumentacijo (lahko) podpre
s toposom, kakršen je:
(T2) Slabše ko se človek počuti, manj prijetno je iti na sprehod.
S tem ko »Utrujen sem« ponudi kot argument proti sprehodu, je
počutje predstavljeno kot lastnost, zaradi katere sprehod lahko postane
neprijeten. Končno se vključi še I4, ki, izhajajoč iz stališča I3, (implicitno)
zavrne vabilo na sprehod.
Takšno analizo sem zavrnil takole:13 če I2 nekaj sklepa, izhajajoč iz
stališča, ki ga zagovarja Il, I4 pa nekaj sklepa, izhajajoč iz stališča, ki ga za-
govarja I3, zakaj potem sploh potrebujemo I2 in I4? I1 in I3 bi lahko svoje
sklepe oblikovala tudi sama.
Prav takšnemu sklepanju pa se moramo izogniti, če želimo polifonič-
no analizo jemati resno. Ducrotovi izjavljalci namreč niso konkretne, fi-
zične osebe, ki bi lahko poslušale druga drugo in v pogovoru oblikova-
le lastne sklepe; izjavljalci pravzaprav zaznamujejo le različne izjavljal-
ne položaje, različna stališča in perspektive, ki jih lahko razločimo v posa-
meznih argumentacijskih nizih. Izjavljalci niso živa bitja, ki bi se lahko
med sabo pogovarjala. So le teoretične (in analitične) entitete, ki nam po-
magajo rekonstruirati argumentativni tok.
Če torej želimo v naši analizi zajeti vsa stališča, ki jih lahko določi-
mo v posameznem argumentativnem nizu, potem potrebujemo tudi I2
in I4.
Poleg citiranih spisov smo v razpravi uporabljali:
J.-C. Anscombre, O. Ducrot, L’Argumentation dans la langue, Bruselj 1983.
O. Ducrot, Dire et ne pas dire, Pariz 1972.
Isti, Les Échelles argumentatives, Pariz 1980.
Isti, Note sur l’argumentation et l’acte d’argumenter, v: Concession et con-
sécution dans le discours (= Cahiers de linguistique française 4), Ženeva
1982.
Isti, Opérateurs argumentatifs et visée argumentative, v: Connecteurs pra-
gmatiques et structure du discours (= Cahiers de linguistique française 5),
Ženeva 1983.
Isti, Le Dire et le dit, Pariz 1984.
Isti, Peut-on séparer semantique et pragmatique /rokopis/, 1992.
13 I. Ž. Žagar, From Reported Speech to Polyphony, from Bakhtin to Ducrot, v: M. Javornik idr. (ur.),
Bakhtin and the Humanities, Ljubljana 1997.
Tu se vključi I2, ki, izhajajoč iz stališča I1, (implicitno) argumenta-
cijo sklene z (implicitnim) sklepom: »Pojdiva na sprehod.« Nasprotu-
je jima I3, katerega glas lahko slišimo v tistem delu argumentativnega
niza, ki pravi: »Utrujen sem.« I3 svojo argumentacijo (lahko) podpre
s toposom, kakršen je:
(T2) Slabše ko se človek počuti, manj prijetno je iti na sprehod.
S tem ko »Utrujen sem« ponudi kot argument proti sprehodu, je
počutje predstavljeno kot lastnost, zaradi katere sprehod lahko postane
neprijeten. Končno se vključi še I4, ki, izhajajoč iz stališča I3, (implicitno)
zavrne vabilo na sprehod.
Takšno analizo sem zavrnil takole:13 če I2 nekaj sklepa, izhajajoč iz
stališča, ki ga zagovarja Il, I4 pa nekaj sklepa, izhajajoč iz stališča, ki ga za-
govarja I3, zakaj potem sploh potrebujemo I2 in I4? I1 in I3 bi lahko svoje
sklepe oblikovala tudi sama.
Prav takšnemu sklepanju pa se moramo izogniti, če želimo polifonič-
no analizo jemati resno. Ducrotovi izjavljalci namreč niso konkretne, fi-
zične osebe, ki bi lahko poslušale druga drugo in v pogovoru oblikova-
le lastne sklepe; izjavljalci pravzaprav zaznamujejo le različne izjavljal-
ne položaje, različna stališča in perspektive, ki jih lahko razločimo v posa-
meznih argumentacijskih nizih. Izjavljalci niso živa bitja, ki bi se lahko
med sabo pogovarjala. So le teoretične (in analitične) entitete, ki nam po-
magajo rekonstruirati argumentativni tok.
Če torej želimo v naši analizi zajeti vsa stališča, ki jih lahko določi-
mo v posameznem argumentativnem nizu, potem potrebujemo tudi I2
in I4.
Poleg citiranih spisov smo v razpravi uporabljali:
J.-C. Anscombre, O. Ducrot, L’Argumentation dans la langue, Bruselj 1983.
O. Ducrot, Dire et ne pas dire, Pariz 1972.
Isti, Les Échelles argumentatives, Pariz 1980.
Isti, Note sur l’argumentation et l’acte d’argumenter, v: Concession et con-
sécution dans le discours (= Cahiers de linguistique française 4), Ženeva
1982.
Isti, Opérateurs argumentatifs et visée argumentative, v: Connecteurs pra-
gmatiques et structure du discours (= Cahiers de linguistique française 5),
Ženeva 1983.
Isti, Le Dire et le dit, Pariz 1984.
Isti, Peut-on séparer semantique et pragmatique /rokopis/, 1992.
13 I. Ž. Žagar, From Reported Speech to Polyphony, from Bakhtin to Ducrot, v: M. Javornik idr. (ur.),
Bakhtin and the Humanities, Ljubljana 1997.
