Page 124 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 124
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
Argumentativni vezniki pa zmorejo še veliko več – lahko konte-
kstualizirajo primere, ki so na prvi pogled dekontekstualizirani, in jim
pripišejo neki osnovni kontekst. Če je namreč nekaj »že napol prazno«
ali »še napol polno«, lahko povsem upravičeno sklepamo, da gre za opi-
sovanje (takšnega ali drugačnega) procesa praznjenja. Če pa zamenjamo
mesti že in še, kot v:
(10’) Steklenica je še na pol prazna.
(11’) Steklenica je že napol polna.,
potem očitno opisujemo proces polnjenja. O kakšnem praznjenju ali
polnjenju govorimo – kakšne so »umazane podrobnosti« –, je za ling-
vistično analizo nepomembno; to je ves kontekst, kar ga potrebuje.
Pa to še vedno ni vse, kar zmorejo vezniki; argumente lahko na-
mreč tudi dobesedno strukturirajo in oblikujejo. Recimo, da vam na
topel poletni dan nekdo predlaga sprehod. Utrujeni ste, zato mu odgo-
vorite:
(12) Toplo je, ampak sem utrujen.
Vabilo na sprehod ste očitno zavrnili. Če pa bi odgovorili malce dru-
gače, na primer:
(13) Utrujen sem, ampak je toplo.,
bi bilo dejansko stanje še vedno isto kot v primeru (12) – dan bi bil še ve-
dno topel in vi bi bili še vedno utrujeni –, vendar bi bilo iz vašega odgo-
vora mogoče sklepati, da ste vabilo sprejeli. Vse je pač odvisno od tega,
kam postavite besedico ampak (ali kateri drug veznik), kateri argument je
pred njo in kateri argument ji sledi. Argumentativno usmeritev sklepa na-
mreč vedno določa tisti argument, ki ampak (ali kateremu drugemu vezni-
ku) sledi, in ne tisti, ki je pred njim. To pa pomeni, da imamo (lahko) raz-
lične argumentativne usmeritve že znotraj enega samega stavka. Kako
lahko kaj takega sploh analiziramo?
Na tej točki je Ducrot vpeljal »polifonijo« – koncept, ki si ga je spo-
sodil od Bahtina – in jo posplošil na jezik kot sistem.
Znano je, da je t. i. Bahtinov krog razlikoval med dialogom kot soo-
čenjem, kompozicijo izjav s prevladujočim glediščem in dialogom kot so-
očenjem, polifonijo nezvedljivih gledišč v posamični izjavi.4 Dialog v pr-
vem pomenu tako proizvedeta vsaj dva govorca, polifonija pa je monološka
struktura, kar zadeva kompozicijo. V delu Marksizem in filozofija jezika
4 M. M. Bahtin, Beseda v poeziji in beseda v romanu, v: isti, Teorija romana, slov. prev. D. Bajt, Ljublja-
na 1982, 64: »V proučevanih pojavih notranje dialoškosti (notranje zato, da jo ločimo od zunanjega
kompozicijskega dialoga) je odnos do tuje besede, do tuje izjave stilska naloga. Stil organsko vklju-
čuje zunanja sporočila, medsebojno povezuje stilne prvine in prvine tujega konteksta. Notranja po-
litika stila (povezovanje prvin) je odvisna od zunanje politike (odnosov do tuje besede). Beseda kot
da živi na meji lastnega in tujega konteksta.«
Argumentativni vezniki pa zmorejo še veliko več – lahko konte-
kstualizirajo primere, ki so na prvi pogled dekontekstualizirani, in jim
pripišejo neki osnovni kontekst. Če je namreč nekaj »že napol prazno«
ali »še napol polno«, lahko povsem upravičeno sklepamo, da gre za opi-
sovanje (takšnega ali drugačnega) procesa praznjenja. Če pa zamenjamo
mesti že in še, kot v:
(10’) Steklenica je še na pol prazna.
(11’) Steklenica je že napol polna.,
potem očitno opisujemo proces polnjenja. O kakšnem praznjenju ali
polnjenju govorimo – kakšne so »umazane podrobnosti« –, je za ling-
vistično analizo nepomembno; to je ves kontekst, kar ga potrebuje.
Pa to še vedno ni vse, kar zmorejo vezniki; argumente lahko na-
mreč tudi dobesedno strukturirajo in oblikujejo. Recimo, da vam na
topel poletni dan nekdo predlaga sprehod. Utrujeni ste, zato mu odgo-
vorite:
(12) Toplo je, ampak sem utrujen.
Vabilo na sprehod ste očitno zavrnili. Če pa bi odgovorili malce dru-
gače, na primer:
(13) Utrujen sem, ampak je toplo.,
bi bilo dejansko stanje še vedno isto kot v primeru (12) – dan bi bil še ve-
dno topel in vi bi bili še vedno utrujeni –, vendar bi bilo iz vašega odgo-
vora mogoče sklepati, da ste vabilo sprejeli. Vse je pač odvisno od tega,
kam postavite besedico ampak (ali kateri drug veznik), kateri argument je
pred njo in kateri argument ji sledi. Argumentativno usmeritev sklepa na-
mreč vedno določa tisti argument, ki ampak (ali kateremu drugemu vezni-
ku) sledi, in ne tisti, ki je pred njim. To pa pomeni, da imamo (lahko) raz-
lične argumentativne usmeritve že znotraj enega samega stavka. Kako
lahko kaj takega sploh analiziramo?
Na tej točki je Ducrot vpeljal »polifonijo« – koncept, ki si ga je spo-
sodil od Bahtina – in jo posplošil na jezik kot sistem.
Znano je, da je t. i. Bahtinov krog razlikoval med dialogom kot soo-
čenjem, kompozicijo izjav s prevladujočim glediščem in dialogom kot so-
očenjem, polifonijo nezvedljivih gledišč v posamični izjavi.4 Dialog v pr-
vem pomenu tako proizvedeta vsaj dva govorca, polifonija pa je monološka
struktura, kar zadeva kompozicijo. V delu Marksizem in filozofija jezika
4 M. M. Bahtin, Beseda v poeziji in beseda v romanu, v: isti, Teorija romana, slov. prev. D. Bajt, Ljublja-
na 1982, 64: »V proučevanih pojavih notranje dialoškosti (notranje zato, da jo ločimo od zunanjega
kompozicijskega dialoga) je odnos do tuje besede, do tuje izjave stilska naloga. Stil organsko vklju-
čuje zunanja sporočila, medsebojno povezuje stilne prvine in prvine tujega konteksta. Notranja po-
litika stila (povezovanje prvin) je odvisna od zunanje politike (odnosov do tuje besede). Beseda kot
da živi na meji lastnega in tujega konteksta.«
