Page 126 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 126
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
hčerki dovoljujem …«? Vaša mama oziroma oče, ki sta se pod izjavo pod-
pisala? Učitelj, ki vam je obrazec izročil? Tajnik, ki je obrazec natipkal?
Ravnatelj, ki mu je izjavo naročil natipkati? Šolsko ministrstvo? Tež-
ko je reči. Prav zato moramo ločevati tudi med govorcem in izja-
vljalcem.
Govorec je tisti, ki je odgovoren za izjavo, ki ga ima za odgovorne-
ga izjava sama (je vpisan vanjo) oziroma je odgovoren za dejanje izjavlja-
nja izjave.
V našem primeru z učencem in njegovimi starši na prvi pogled ni-
mamo težav – izjava vsebuje morfem 1. osebe ednine sedanjika (-m),
ki kot govorca izjave (nedvoumno) določi osebo, podpisano pod izja-
vo. Kaj pa se zgodi, če izjava ne vsebuje tako razvidnih jezikovnih sred-
stev? Ali naj bo govorec res odgovoren za vse, kar je rečeno v izjavi? Mo-
ramo res vse, kar je izrečeno (ali nakazano) v izjavi, nujno obravnavati
kot govorčevo stališče?
Na tej točki je torej treba vpeljati izjavljalce. Po Ducrotu ima namreč
vsaka izjava (lahko) več izjavljalcev ali (če smo natančnejši in manj zava-
jajoči) več različnih izjavljalnih položajev, kar pomeni, da je lahko v
posamezni izjavi zastopanih več različnih stališč. Ducrotovo stališče je
pravzaprav še radikalnejše; trdi namreč, da lahko vsako izjavo razčleni-
mo v vsaj dva izjavljalna položaja. Navedimo primer negacije:
(14) Ta ograja ni rdeča.
Govorec te izjave predstavlja dva izjavljalca oziroma izjavljalna po-
ložaja:
– prvega, (I1), ki trdi, da je ograja rdeča, in
– drugega, (I2), ki zavrača trditev prvega.
Sam, kot tisti, ki izjavo izreka, se priliči I2.
In vendar – kaj nam omogoča, kaj nam sploh dovoljuje, da ravna-
mo na ta način? Kaj nam daje pravico, da razlikujemo med različnimi iz-
javljalnimi položaji v okviru iste izjave? V primeru (14) že samo dejstvo,
da ograj, ki bi bile »ne-rdeče«, »ne-rumene« ali »ne-rjave«, sploh ni.
Seveda ograjo lahko opišemo kot »ne-rdečo«, »ne-rumeno« ali »ne-
rjavo«, vendar nam ta podatek ne da prav nobene predstave o tem, kate-
re barve ograja v resnici je. Zato nekdo, ki trdi, da »X ni …«, nujno (če-
tudi implicitno) ugovarja nekemu (četudi neizrečenemu) mnenju, ki trdi
nasprotno – da namreč »X je …« (kar seveda ne pomeni, da trdilne izja-
ve ne morejo biti polifonične; če nekdo pravi: »Ta ograja je rdeča«, lah-
ko s tem zatrjuje nekaj, kar je nekdo drug zanikal).
hčerki dovoljujem …«? Vaša mama oziroma oče, ki sta se pod izjavo pod-
pisala? Učitelj, ki vam je obrazec izročil? Tajnik, ki je obrazec natipkal?
Ravnatelj, ki mu je izjavo naročil natipkati? Šolsko ministrstvo? Tež-
ko je reči. Prav zato moramo ločevati tudi med govorcem in izja-
vljalcem.
Govorec je tisti, ki je odgovoren za izjavo, ki ga ima za odgovorne-
ga izjava sama (je vpisan vanjo) oziroma je odgovoren za dejanje izjavlja-
nja izjave.
V našem primeru z učencem in njegovimi starši na prvi pogled ni-
mamo težav – izjava vsebuje morfem 1. osebe ednine sedanjika (-m),
ki kot govorca izjave (nedvoumno) določi osebo, podpisano pod izja-
vo. Kaj pa se zgodi, če izjava ne vsebuje tako razvidnih jezikovnih sred-
stev? Ali naj bo govorec res odgovoren za vse, kar je rečeno v izjavi? Mo-
ramo res vse, kar je izrečeno (ali nakazano) v izjavi, nujno obravnavati
kot govorčevo stališče?
Na tej točki je torej treba vpeljati izjavljalce. Po Ducrotu ima namreč
vsaka izjava (lahko) več izjavljalcev ali (če smo natančnejši in manj zava-
jajoči) več različnih izjavljalnih položajev, kar pomeni, da je lahko v
posamezni izjavi zastopanih več različnih stališč. Ducrotovo stališče je
pravzaprav še radikalnejše; trdi namreč, da lahko vsako izjavo razčleni-
mo v vsaj dva izjavljalna položaja. Navedimo primer negacije:
(14) Ta ograja ni rdeča.
Govorec te izjave predstavlja dva izjavljalca oziroma izjavljalna po-
ložaja:
– prvega, (I1), ki trdi, da je ograja rdeča, in
– drugega, (I2), ki zavrača trditev prvega.
Sam, kot tisti, ki izjavo izreka, se priliči I2.
In vendar – kaj nam omogoča, kaj nam sploh dovoljuje, da ravna-
mo na ta način? Kaj nam daje pravico, da razlikujemo med različnimi iz-
javljalnimi položaji v okviru iste izjave? V primeru (14) že samo dejstvo,
da ograj, ki bi bile »ne-rdeče«, »ne-rumene« ali »ne-rjave«, sploh ni.
Seveda ograjo lahko opišemo kot »ne-rdečo«, »ne-rumeno« ali »ne-
rjavo«, vendar nam ta podatek ne da prav nobene predstave o tem, kate-
re barve ograja v resnici je. Zato nekdo, ki trdi, da »X ni …«, nujno (če-
tudi implicitno) ugovarja nekemu (četudi neizrečenemu) mnenju, ki trdi
nasprotno – da namreč »X je …« (kar seveda ne pomeni, da trdilne izja-
ve ne morejo biti polifonične; če nekdo pravi: »Ta ograja je rdeča«, lah-
ko s tem zatrjuje nekaj, kar je nekdo drug zanikal).
