Page 98 - Darko Štrajn, Umetnost v realnosti, Dissertationes 18
P. 98
Umetnost v realnosti
lovito deklarira sedanjost umetnosti«.5 V tem je treba iskati razloge za
»neuspehe« avantgardnih zamisli, kajti »uspehi« so se zgodili kot na-
knadni učinki njihovih realizacij. Ni dvoma, da se Pupilija, če govorimo
o gledališču, vpisuje v dediščino vrste modernističnih gledališč, kakršna
so bila gledališča Meyerholda, Grotowskega in v nezanemarljivih potu-
jitvenih vidikih celo Brechta. Vendar pa je hkrati veliko podlag za trdi-
tev, da v zvezi z vsem, kar konstituira fenomen Pupilije, ne moremo go-
voriti samo o gledališču, če naj to gledališče ustrezno opišemo in razlo-
žimo. To gledališče je namreč hočeš-nočeš v svoje delo vračunalo me-
dijski učinek, njegova sporočila in pogosto reducirane geste so prebijale
okvir gledališkosti s tem, da so bile izzivalno večznačne in celo nerazlo-
žljive, kar ni bilo nehoteno. Nadalje bi bilo mogoče v koordinatah časa,
ki nas tu zanima, govoriti o premikih v samih estetskih praksah, pri ka-
terih je bilo očitno, da so se manifestno ali bolj implicitno povezovale z
označevalci avantgardnosti. Pupilija je bila skupaj z drugimi evropskimi
in ameriškimi gledališkimi pojavi (od off-Broadwaya do uličnih politič-
nih gledališč) že korak ven iz »standardnega« koncepta avantgardno-
sti. Ta korak je, kot smo že pravkar namignili, pomenil šele dosledno re-
alizacijo razmerja avantgardnih konceptov umetnosti in realnosti. V so-
delovanju s takratnimi dogodki, namreč »norimi šestdesetimi leti« in
prodorom novih tehnologij, so gledališki in drugi performansi prispeva-
li k nepreklicni spremembi sveta. Govorimo o spremembi, ki jo je mogo-
če tematizirati v poljih filozofije in psihoanalize izginjajočega subjekta,
deleuzovske molekularne revolucije ter koncepta dividualnosti, ali v ob-
močjih Baudrillardovih opredelitev pojma simulakra, Lyotardove »ane-
stetike« in ne nazadnje bolj »oprijemljivo« v polju refleksivnih socio-
logij Bourdieuja, Becka in Giddensa. V formi Pupilijinega gledališča (in
kajpak vrste sorodnih predstav istega časa) razbiramo konfliktno jedro
šestdesetih let, ki je bilo predmet potlačitev kasnejše medijske niveliza-
cije, v kateri se že vseskozi odvija razločevanje, cezura in cenzuriranje ra-
dikalističnega naboja množične kulture v novih spolitiziranih inačicah,
ki v obdobju neoliberalizma proizvajajo depolitizacijo množic. Le-tem
se temeljni smisel skupnosti razblinja v podobah iluzorične singularno-
sti v okviru vizualne nasičenosti zaznavne realnosti. To se je še posebej
jasno pokazalo ob štirideseti obletnici leta 1968, ko so mediji prodajali
stare podobe »norih let«, reciklirali ikone iz tistega časa, poudarjali ro-
mantični mladostni idealizem in seveda so povsod zamolčali, da je ven-
darle šlo na raznih koncih sveta za jasne konflikte, za zaresen upor pred-
5 Badiou Alain. The Century (preved v ang.: Alberto Toscano). Cambridge: Polity Press, 2007, 135.
lovito deklarira sedanjost umetnosti«.5 V tem je treba iskati razloge za
»neuspehe« avantgardnih zamisli, kajti »uspehi« so se zgodili kot na-
knadni učinki njihovih realizacij. Ni dvoma, da se Pupilija, če govorimo
o gledališču, vpisuje v dediščino vrste modernističnih gledališč, kakršna
so bila gledališča Meyerholda, Grotowskega in v nezanemarljivih potu-
jitvenih vidikih celo Brechta. Vendar pa je hkrati veliko podlag za trdi-
tev, da v zvezi z vsem, kar konstituira fenomen Pupilije, ne moremo go-
voriti samo o gledališču, če naj to gledališče ustrezno opišemo in razlo-
žimo. To gledališče je namreč hočeš-nočeš v svoje delo vračunalo me-
dijski učinek, njegova sporočila in pogosto reducirane geste so prebijale
okvir gledališkosti s tem, da so bile izzivalno večznačne in celo nerazlo-
žljive, kar ni bilo nehoteno. Nadalje bi bilo mogoče v koordinatah časa,
ki nas tu zanima, govoriti o premikih v samih estetskih praksah, pri ka-
terih je bilo očitno, da so se manifestno ali bolj implicitno povezovale z
označevalci avantgardnosti. Pupilija je bila skupaj z drugimi evropskimi
in ameriškimi gledališkimi pojavi (od off-Broadwaya do uličnih politič-
nih gledališč) že korak ven iz »standardnega« koncepta avantgardno-
sti. Ta korak je, kot smo že pravkar namignili, pomenil šele dosledno re-
alizacijo razmerja avantgardnih konceptov umetnosti in realnosti. V so-
delovanju s takratnimi dogodki, namreč »norimi šestdesetimi leti« in
prodorom novih tehnologij, so gledališki in drugi performansi prispeva-
li k nepreklicni spremembi sveta. Govorimo o spremembi, ki jo je mogo-
če tematizirati v poljih filozofije in psihoanalize izginjajočega subjekta,
deleuzovske molekularne revolucije ter koncepta dividualnosti, ali v ob-
močjih Baudrillardovih opredelitev pojma simulakra, Lyotardove »ane-
stetike« in ne nazadnje bolj »oprijemljivo« v polju refleksivnih socio-
logij Bourdieuja, Becka in Giddensa. V formi Pupilijinega gledališča (in
kajpak vrste sorodnih predstav istega časa) razbiramo konfliktno jedro
šestdesetih let, ki je bilo predmet potlačitev kasnejše medijske niveliza-
cije, v kateri se že vseskozi odvija razločevanje, cezura in cenzuriranje ra-
dikalističnega naboja množične kulture v novih spolitiziranih inačicah,
ki v obdobju neoliberalizma proizvajajo depolitizacijo množic. Le-tem
se temeljni smisel skupnosti razblinja v podobah iluzorične singularno-
sti v okviru vizualne nasičenosti zaznavne realnosti. To se je še posebej
jasno pokazalo ob štirideseti obletnici leta 1968, ko so mediji prodajali
stare podobe »norih let«, reciklirali ikone iz tistega časa, poudarjali ro-
mantični mladostni idealizem in seveda so povsod zamolčali, da je ven-
darle šlo na raznih koncih sveta za jasne konflikte, za zaresen upor pred-
5 Badiou Alain. The Century (preved v ang.: Alberto Toscano). Cambridge: Polity Press, 2007, 135.
