Page 97 - Darko Štrajn, Umetnost v realnosti, Dissertationes 18
P. 97
Družbeno gibanje gledališča Pupilije Ferkeverk
kakršne je bil pač zmožen tak popolni in zgledni poštenjak med filozo-
fi kot je bil Richard Rorty:
Pred nekaj desetletji se je termin »kultura« le redko pojavljal v političnih
razpravljanjih. V tistih časih so ameriški levičarji raje govorili o potrebi po
preseganju predsodkov proti stigmatiziranim skupinam kot pa o potrebi po
pripoznavanju kultur teh skupin. Osrednja levičarska ideja tega časa je bila
to, da smo vsi udeleženi v skupni človeškosti, in da nas ta skupnost usposa-
blja za to, da smo državljani istih nacij, da se poročimo z brati in sestrami
drug drugih itd.4
Rorty je to zapisal v akademski diskusiji, ki se je nanašala na pro-
blematiko konceptov tako imenovane »politike pripoznavanja« (reco-
gnition). Ta politika, utemeljena v družbeni raznolikosti, ki jo je mogo-
če opisati kot kulturno pluralnost, razvidno izvira iz časa sprememb v
šestdesetih letih 20. stoletja, ko je retoriko eksploatiranega proletaria-
ta in razrednega boja začel zamenjevati kritični diskurz izključevanih
manjšin, med katere so vštevali rasne skupine, različne po spolni usmer-
jenosti, imigrantske kulture, (mladinska) subkulturna gibanja, femini-
stične skupine, itd. Pupilija je bila udeležena v tem spreminjevalnem vr-
tincu kot ena tistih praks, ki se je v nekaterih vznesenih trenutkih v ti-
stih letih zdela kot predhodnica posploševanja epistemoloških prodo-
rov in v njih utemeljenih inovacij. Tovrstne prakse naj bi učinkovale kot
pospešek emancipatorični teoriji. Pupilija se je takim teorijam ponudi-
la za več kot samo ilustrativni primer, ki pa ga le-te doslej še niso dovolj
izkoristile. Pomenila je inherentno »demokratizacijo gledaliških izra-
znih sredstev« kot bi nemara rekli skupaj z zgoraj navedenima avtorica-
ma. Slednjič vse to pomeni, da je o Pupilijinem gledališču mogoče smi-
selno govoriti predvsem, če upoštevamo kontekst množične kulture in
njene »multitudne« učinke na sam temeljni pojem kulture, ki je v šest-
desetih in zlasti sedemdesetih letih postala objekt dojemanja, usmerje-
nega z Benjaminovo teorijo o umetniškem delu v času vsenavzočne teh-
nične reprodukcije.
Na drugi strani je estetske učinke Pupilije verjetno treba dešifri-
rati na ozadju širšega zgodovinskega pojma avantgarde, ki pulzira sko-
zi celo obdobje modernizma vsaj od Rimbauda do nedoločljivega začet-
ka postmodernizma, ko se je izkazalo, da so avantgarde v seštevku svo-
je delo opravile bolj temeljito kot so si skozi svoje vsakokratne neuspe-
he sploh predstavljale. Z ugotovitvami Kunstove in Pogorevčeve nadal-
je lahko povežemo Badioujevo trditev, da »umetnik avantgarde /…/ si-
4 Rorty, Richard. Is »Cultural Recognition« a Useful Notion for Leftist Politics?, v: Olson, K. (ur.)
Adding Insult to Injury / Nancy Fraser Debates Her Critics. London: Verso, 2008, 69–81, 70.
kakršne je bil pač zmožen tak popolni in zgledni poštenjak med filozo-
fi kot je bil Richard Rorty:
Pred nekaj desetletji se je termin »kultura« le redko pojavljal v političnih
razpravljanjih. V tistih časih so ameriški levičarji raje govorili o potrebi po
preseganju predsodkov proti stigmatiziranim skupinam kot pa o potrebi po
pripoznavanju kultur teh skupin. Osrednja levičarska ideja tega časa je bila
to, da smo vsi udeleženi v skupni človeškosti, in da nas ta skupnost usposa-
blja za to, da smo državljani istih nacij, da se poročimo z brati in sestrami
drug drugih itd.4
Rorty je to zapisal v akademski diskusiji, ki se je nanašala na pro-
blematiko konceptov tako imenovane »politike pripoznavanja« (reco-
gnition). Ta politika, utemeljena v družbeni raznolikosti, ki jo je mogo-
če opisati kot kulturno pluralnost, razvidno izvira iz časa sprememb v
šestdesetih letih 20. stoletja, ko je retoriko eksploatiranega proletaria-
ta in razrednega boja začel zamenjevati kritični diskurz izključevanih
manjšin, med katere so vštevali rasne skupine, različne po spolni usmer-
jenosti, imigrantske kulture, (mladinska) subkulturna gibanja, femini-
stične skupine, itd. Pupilija je bila udeležena v tem spreminjevalnem vr-
tincu kot ena tistih praks, ki se je v nekaterih vznesenih trenutkih v ti-
stih letih zdela kot predhodnica posploševanja epistemoloških prodo-
rov in v njih utemeljenih inovacij. Tovrstne prakse naj bi učinkovale kot
pospešek emancipatorični teoriji. Pupilija se je takim teorijam ponudi-
la za več kot samo ilustrativni primer, ki pa ga le-te doslej še niso dovolj
izkoristile. Pomenila je inherentno »demokratizacijo gledaliških izra-
znih sredstev« kot bi nemara rekli skupaj z zgoraj navedenima avtorica-
ma. Slednjič vse to pomeni, da je o Pupilijinem gledališču mogoče smi-
selno govoriti predvsem, če upoštevamo kontekst množične kulture in
njene »multitudne« učinke na sam temeljni pojem kulture, ki je v šest-
desetih in zlasti sedemdesetih letih postala objekt dojemanja, usmerje-
nega z Benjaminovo teorijo o umetniškem delu v času vsenavzočne teh-
nične reprodukcije.
Na drugi strani je estetske učinke Pupilije verjetno treba dešifri-
rati na ozadju širšega zgodovinskega pojma avantgarde, ki pulzira sko-
zi celo obdobje modernizma vsaj od Rimbauda do nedoločljivega začet-
ka postmodernizma, ko se je izkazalo, da so avantgarde v seštevku svo-
je delo opravile bolj temeljito kot so si skozi svoje vsakokratne neuspe-
he sploh predstavljale. Z ugotovitvami Kunstove in Pogorevčeve nadal-
je lahko povežemo Badioujevo trditev, da »umetnik avantgarde /…/ si-
4 Rorty, Richard. Is »Cultural Recognition« a Useful Notion for Leftist Politics?, v: Olson, K. (ur.)
Adding Insult to Injury / Nancy Fraser Debates Her Critics. London: Verso, 2008, 69–81, 70.
