Page 103 - Darko Štrajn, Umetnost v realnosti, Dissertationes 18
P. 103
Družbeno gibanje gledališča Pupilije Ferkeverk
goče uporabiti za razumevanje Pupilije, ker je fragmentacijo ponazorila
tako, da jo je uprizorila in v diskontinuiranem toku povezala, kar je pro-
izvedlo še učinke nemogočih, glede na tradicijo nadomestnih instantnih
ritualov. Pupilija je bila nedvomno neverjetno uspešna predstava; tudi
režimsko disciplinirana javnost, ki jo je zavračala, jo je pravzaprav razu-
mela in se ustrašila tega, kar je in kakor je v predstavi (ki jo je bodisi ne-
posredno videla ali je bila o njej samo obveščena) kaj razumela. Pupilija
je »za-vrnila (re-fused)« zgodovino. Kajti, kot dalje pravi Alexander, se
v uspešni predstavi zazdi, da »označevalci postanejo to, kar označujejo.
Simboli in referenti so eno«.16 To je razsežnost, ki je nedosegljiva v vsak-
danji govorici ali celo v teoretskem diskurzu, se pa zazdi kot, da obstaja
v destruirani gramatiki diskontinuirane predstave. Na ravni igre je Pu-
pilija dosegla stik z iluzijo avtentičnosti in jo naslovila na realnost domi-
nacije, saj igralke in igralci v predstavi niso igrali vlog, ampak so se igra-
li gledališča. Ravno tu pa Pupilija ni bila do konca dosledna in prav ta
nedoslednost ji je pridala dodatni potujitveni učinek, ki je preluknjal re-
alnost. Homo ludens Pupilije Ferkeverk je na vrhuncu igre zastal, se zre-
snil in občinstvo postavil pred posebno preizkušnjo, v kateri ga je soo-
čil s konkrecijo družbenega okolja, sicer označenega z naglo urbanizaci-
jo po drugi svetovni vojni, a še vedno močno opredeljenega z njegovo ru-
ralnostjo.
Tranzicija in tradicija
Od vseh parametrov, ki kažejo na to, da je Pupilija bila dogodek ta-
kratnega sveta, ki ga sicer še niso razglašali za »globalnega«, kar seveda
še poleg vsega pomeni, da je bila vključena v svetovno družbeno gibanje,
ki je v sebi inkorporiralo tudi zgodovinski in estetski novum performa-
tivnih umetnosti, pa ni mogoče odšteti še enega ključnega dejstva. Gle-
dališče Pupilije Ferkeverk je konec koncev ob vsej svoji drugačnosti ven-
darle konec koncev izvajalo predstave, ki so bile namenjene konkretne-
mu občinstvu, bile so umeščene v povsem določene kulturne okoliščine.
Četudi so avtorji in nastopajoči po vsej verjetnosti, še zlasti ob pripravah
na drugo najbolj emblematično predstavo, pomislili na občinstvo tudi
zunaj Slovenije, pa je jasno, da je predstavo v specifičnih vidikih konte-
kstualiziralo prav dejstvo lokalnega občinstva. Gledališka »osvobodi-
tev telesa« je bila gotovo po vsem svetu močan univerzalistični impulz
in vsaj v tem pogledu bi lahko rekli, da je gledališka praksa priklicala po-
znejšo obširno in sploh ne kratkotrajno teoretsko debato o pomenih te-
16 Ibid.
goče uporabiti za razumevanje Pupilije, ker je fragmentacijo ponazorila
tako, da jo je uprizorila in v diskontinuiranem toku povezala, kar je pro-
izvedlo še učinke nemogočih, glede na tradicijo nadomestnih instantnih
ritualov. Pupilija je bila nedvomno neverjetno uspešna predstava; tudi
režimsko disciplinirana javnost, ki jo je zavračala, jo je pravzaprav razu-
mela in se ustrašila tega, kar je in kakor je v predstavi (ki jo je bodisi ne-
posredno videla ali je bila o njej samo obveščena) kaj razumela. Pupilija
je »za-vrnila (re-fused)« zgodovino. Kajti, kot dalje pravi Alexander, se
v uspešni predstavi zazdi, da »označevalci postanejo to, kar označujejo.
Simboli in referenti so eno«.16 To je razsežnost, ki je nedosegljiva v vsak-
danji govorici ali celo v teoretskem diskurzu, se pa zazdi kot, da obstaja
v destruirani gramatiki diskontinuirane predstave. Na ravni igre je Pu-
pilija dosegla stik z iluzijo avtentičnosti in jo naslovila na realnost domi-
nacije, saj igralke in igralci v predstavi niso igrali vlog, ampak so se igra-
li gledališča. Ravno tu pa Pupilija ni bila do konca dosledna in prav ta
nedoslednost ji je pridala dodatni potujitveni učinek, ki je preluknjal re-
alnost. Homo ludens Pupilije Ferkeverk je na vrhuncu igre zastal, se zre-
snil in občinstvo postavil pred posebno preizkušnjo, v kateri ga je soo-
čil s konkrecijo družbenega okolja, sicer označenega z naglo urbanizaci-
jo po drugi svetovni vojni, a še vedno močno opredeljenega z njegovo ru-
ralnostjo.
Tranzicija in tradicija
Od vseh parametrov, ki kažejo na to, da je Pupilija bila dogodek ta-
kratnega sveta, ki ga sicer še niso razglašali za »globalnega«, kar seveda
še poleg vsega pomeni, da je bila vključena v svetovno družbeno gibanje,
ki je v sebi inkorporiralo tudi zgodovinski in estetski novum performa-
tivnih umetnosti, pa ni mogoče odšteti še enega ključnega dejstva. Gle-
dališče Pupilije Ferkeverk je konec koncev ob vsej svoji drugačnosti ven-
darle konec koncev izvajalo predstave, ki so bile namenjene konkretne-
mu občinstvu, bile so umeščene v povsem določene kulturne okoliščine.
Četudi so avtorji in nastopajoči po vsej verjetnosti, še zlasti ob pripravah
na drugo najbolj emblematično predstavo, pomislili na občinstvo tudi
zunaj Slovenije, pa je jasno, da je predstavo v specifičnih vidikih konte-
kstualiziralo prav dejstvo lokalnega občinstva. Gledališka »osvobodi-
tev telesa« je bila gotovo po vsem svetu močan univerzalistični impulz
in vsaj v tem pogledu bi lahko rekli, da je gledališka praksa priklicala po-
znejšo obširno in sploh ne kratkotrajno teoretsko debato o pomenih te-
16 Ibid.
