Page 95 - Darko Štrajn, Umetnost v realnosti, Dissertationes 18
P. 95
Družbeno gibanje gledališča Pupilije Ferkeverk
hkrati estetsko in družbeno gibanje. Povezovalo se je, posredno se je soli-
dariziralo in komuniciralo s političnimi gibanji ali pa kratko malo raču-
nalo na podpornike teh gibanj kot na svoje občinstvo. Pupilija je izvedla
singularni preboj s stališča teh družbenih in kulturno političnih gibanj
na nepričakovani lokaciji in je bila hkrati v lokalnem družbenem gibanju
kozmopolitski označevalec. To pomeni, da bi Pupilija lahko bila dvojno
nerazumljiva, če bi jo obravnavali ločeno od takratnih tokov upora pro-
ti etabliranim gledališkim praksam, in če bi jo obravnavali zunaj koordi-
nat lokalnega družbenega konteksta, takratne »tržne socialistične druž-
be«. Zdaj lahko rečemo, da se je Pupilija dogajala tudi na več odrih hkra-
ti z različnimi igralci: razen na odru Male drame, eksperimentalne scene
nacionalnega gledališča, na prizoriščih ljubljanskih Križank in v impro-
viziranem amfiteatru v dvorani restavracije študentskega naselja, so jo
opazili na kulturnih maratonih na Filozofski fakulteti Univerze v Lju-
bljani in seveda na protestni zasedbi te fakultete l. 1971. Nato jo je bilo
mogoče v različnih pojavnih oblikah slutiti v različnih medijih. Potem
pa se je končno spet prikazala v vsej svoji osupljivi ponovni sodobnosti
l. 2006 s pomočjo Emila Hrvatina v Medani, v redefiniranem prostoru
stare elektrarne v Ljubljani in še marsikje.
Igra spremembe sveta in epistemološka praksa
Na drugi ravni, namreč v polju soočanja različnih diskurzov, ki ute-
meljujejo družbene, politične, kulturne in znotraj njih umetniške pra-
kse, pa brez podrobnejše rekonstrukcije in potem dekonstrukcije obdo-
bja ne moremo zanesljivo reči, koliko lahko govorimo o hkratnosti med
teorijami v relevantnih vedah (v razponu od sociologije do estetike) in
radikalnimi umetniškimi praksami, med katere je pojav Pupilije nedvo-
mno mogoče uvrstiti. Pupilijino gledališče je z gledališčem nasploh po-
vezovalo očitno dejstvo, da je bila tudi Pupilija predstava, vendar že v
poudarjenem pomenu performance, kar pomeni, da je bil sam koncept
predstave temeljito predelan, če ne rečemo, da je bil v izhodišču razsredi-
ščen in je zato vzpostavljal svoje unikatno razmerje z (družbeno) realno-
stjo. Predstava je bila infiltracija v območje družbene realnosti, ki je že
takrat postajala vse bolj relativizirana z vizualnimi mediji in javnimi di-
skurzi za proizvodnjo dozdevnosti, za vmešavanje subjektivnih iluzij in
imaginarijev v realnost. Pomeni predstave so bili torej razumljivi samo
v razsrediščeni perspektivi, ki jo je sama predstava sugerirala gledalcem,
jih s tem silila k živahnemu reagiranju in k dvomu; a hkrati je svojo inte-
lektualno provokativnost povezala z razsežnostjo igre, pri čemer je para-
hkrati estetsko in družbeno gibanje. Povezovalo se je, posredno se je soli-
dariziralo in komuniciralo s političnimi gibanji ali pa kratko malo raču-
nalo na podpornike teh gibanj kot na svoje občinstvo. Pupilija je izvedla
singularni preboj s stališča teh družbenih in kulturno političnih gibanj
na nepričakovani lokaciji in je bila hkrati v lokalnem družbenem gibanju
kozmopolitski označevalec. To pomeni, da bi Pupilija lahko bila dvojno
nerazumljiva, če bi jo obravnavali ločeno od takratnih tokov upora pro-
ti etabliranim gledališkim praksam, in če bi jo obravnavali zunaj koordi-
nat lokalnega družbenega konteksta, takratne »tržne socialistične druž-
be«. Zdaj lahko rečemo, da se je Pupilija dogajala tudi na več odrih hkra-
ti z različnimi igralci: razen na odru Male drame, eksperimentalne scene
nacionalnega gledališča, na prizoriščih ljubljanskih Križank in v impro-
viziranem amfiteatru v dvorani restavracije študentskega naselja, so jo
opazili na kulturnih maratonih na Filozofski fakulteti Univerze v Lju-
bljani in seveda na protestni zasedbi te fakultete l. 1971. Nato jo je bilo
mogoče v različnih pojavnih oblikah slutiti v različnih medijih. Potem
pa se je končno spet prikazala v vsej svoji osupljivi ponovni sodobnosti
l. 2006 s pomočjo Emila Hrvatina v Medani, v redefiniranem prostoru
stare elektrarne v Ljubljani in še marsikje.
Igra spremembe sveta in epistemološka praksa
Na drugi ravni, namreč v polju soočanja različnih diskurzov, ki ute-
meljujejo družbene, politične, kulturne in znotraj njih umetniške pra-
kse, pa brez podrobnejše rekonstrukcije in potem dekonstrukcije obdo-
bja ne moremo zanesljivo reči, koliko lahko govorimo o hkratnosti med
teorijami v relevantnih vedah (v razponu od sociologije do estetike) in
radikalnimi umetniškimi praksami, med katere je pojav Pupilije nedvo-
mno mogoče uvrstiti. Pupilijino gledališče je z gledališčem nasploh po-
vezovalo očitno dejstvo, da je bila tudi Pupilija predstava, vendar že v
poudarjenem pomenu performance, kar pomeni, da je bil sam koncept
predstave temeljito predelan, če ne rečemo, da je bil v izhodišču razsredi-
ščen in je zato vzpostavljal svoje unikatno razmerje z (družbeno) realno-
stjo. Predstava je bila infiltracija v območje družbene realnosti, ki je že
takrat postajala vse bolj relativizirana z vizualnimi mediji in javnimi di-
skurzi za proizvodnjo dozdevnosti, za vmešavanje subjektivnih iluzij in
imaginarijev v realnost. Pomeni predstave so bili torej razumljivi samo
v razsrediščeni perspektivi, ki jo je sama predstava sugerirala gledalcem,
jih s tem silila k živahnemu reagiranju in k dvomu; a hkrati je svojo inte-
lektualno provokativnost povezala z razsežnostjo igre, pri čemer je para-
