Page 69 - Darko Štrajn, Umetnost v realnosti, Dissertationes 18
P. 69
Allenov paradoks
tualca v okviru množične kulture je določujoč za vso splošno problema-
tiko, je pravzaprav sama ta splošna problematika, ki se je ne da iztrgati
njeni specifičnosti. Razvidno je tudi, da na ravni sociološko določljive-
ga ozadja ravno izstopi kot nerešljiva, in tudi, da na tej ravni niti ne kaže
iskati kake dokončne definicije ali se truditi, da bi zatrdili rešljivost pro-
blema. Če je namreč problematika intelektualca v družbi formirana kot
izenačitev ravni splošnega in specifičnega v spremenjenem položaju inte-
lektualca v množični kulturi, je torej sama forma vprašanja eden od mo-
dusov njene nerazrešljivosti. Allenov film je manifestacija intelektualne-
ga habitusa v polju te temeljne asimetrije celotne problematike, v okvi-
ru katere je razjasnjen mehanizem nerešljivosti. Allenov film je namreč
po drugi strani več kot samo avtobiografski, ker je refleksija pozicije in-
telektualca v družbi s stališča samega intelektualca, ki namreč ne vidi sa-
mega sebe kot družbeno kategorijo, ki je v vpletena v igro vseh drugih
družbenih kategorij, ki torej ne vidi sebe izven samega sebe, ampak v sebi
zre svojo zunanjost. Film je nazorno strukturiran kakor znani Epimeni-
desov paradoks (»Jaz lažem«). Seveda ne gre za samo vsebino (namreč
laž) tega paradoksa, marveč za formo samonanašanja, ki v filmu tudi v
dramaturškem pogledu poganja suspenz. Lahko bi se torej zdelo, da gre
samo za formalno finto, ki bi bila dokaj enostavno izrekljiva tako, kot da
gre za film intelektualca o intelektualcu, ki uprizarja problematiko inte-
lektualca v družbi. Toda tako ni in v sami formalni strukturi finta ne bi
bila razvidna kot finta; šele z uvedbo specifične ravni – namreč intelek-
tualca v množični kulturi – vznikne samonanašajočnost, finta in tudi
konec koncev komediografski učinek kot funkcija upodobitve psiholo-
gije frustriranega subjekta. Na ravni intelektualca v množični kulturi se
namreč izkaže, da je intelektualec vključen v proizvodnjo, da je namreč
v procesu menjavanja svoje delovne moči za mezdo, za avtorski honorar
ipd. Allenov prispevek ni v tem, da pokaže samo na to, ampak da v ob-
močju funkcije samega produkta reducira intelektualsko proizvodnjo na
njen skupni imenovalec. Le-tega namreč film dobesedno uprizarja kot
svojo površino, za katero se ne skriva prav nič. Film je namreč o intelek-
tualcu, ki dela zgodbo o intelektualcu, ki dela zgodbo o intelektualcu
itd. Sâmo samonanašanje je torej končni produkt, ki plačuje intelektu-
alcu njegov obstoj, ki je predmet njegovega dela, ki se upredmeti kot pi-
sanje, kot slika, gledališka predstava, film, medijski proizvod in kot kar-
koli že, kar vključuje elemente sporočanja, kar je neizbežno gesta ali iz-
reka bolj ali manj odkritega stališča. V filmu je ta poanta jasno nakazana
v prikazu nekdanje junakove žene, ki piše o spodletelem zakonu z njim
in tako odpira problem nelagodnosti, ki zadeva odnos intimnosti in jav-
tualca v okviru množične kulture je določujoč za vso splošno problema-
tiko, je pravzaprav sama ta splošna problematika, ki se je ne da iztrgati
njeni specifičnosti. Razvidno je tudi, da na ravni sociološko določljive-
ga ozadja ravno izstopi kot nerešljiva, in tudi, da na tej ravni niti ne kaže
iskati kake dokončne definicije ali se truditi, da bi zatrdili rešljivost pro-
blema. Če je namreč problematika intelektualca v družbi formirana kot
izenačitev ravni splošnega in specifičnega v spremenjenem položaju inte-
lektualca v množični kulturi, je torej sama forma vprašanja eden od mo-
dusov njene nerazrešljivosti. Allenov film je manifestacija intelektualne-
ga habitusa v polju te temeljne asimetrije celotne problematike, v okvi-
ru katere je razjasnjen mehanizem nerešljivosti. Allenov film je namreč
po drugi strani več kot samo avtobiografski, ker je refleksija pozicije in-
telektualca v družbi s stališča samega intelektualca, ki namreč ne vidi sa-
mega sebe kot družbeno kategorijo, ki je v vpletena v igro vseh drugih
družbenih kategorij, ki torej ne vidi sebe izven samega sebe, ampak v sebi
zre svojo zunanjost. Film je nazorno strukturiran kakor znani Epimeni-
desov paradoks (»Jaz lažem«). Seveda ne gre za samo vsebino (namreč
laž) tega paradoksa, marveč za formo samonanašanja, ki v filmu tudi v
dramaturškem pogledu poganja suspenz. Lahko bi se torej zdelo, da gre
samo za formalno finto, ki bi bila dokaj enostavno izrekljiva tako, kot da
gre za film intelektualca o intelektualcu, ki uprizarja problematiko inte-
lektualca v družbi. Toda tako ni in v sami formalni strukturi finta ne bi
bila razvidna kot finta; šele z uvedbo specifične ravni – namreč intelek-
tualca v množični kulturi – vznikne samonanašajočnost, finta in tudi
konec koncev komediografski učinek kot funkcija upodobitve psiholo-
gije frustriranega subjekta. Na ravni intelektualca v množični kulturi se
namreč izkaže, da je intelektualec vključen v proizvodnjo, da je namreč
v procesu menjavanja svoje delovne moči za mezdo, za avtorski honorar
ipd. Allenov prispevek ni v tem, da pokaže samo na to, ampak da v ob-
močju funkcije samega produkta reducira intelektualsko proizvodnjo na
njen skupni imenovalec. Le-tega namreč film dobesedno uprizarja kot
svojo površino, za katero se ne skriva prav nič. Film je namreč o intelek-
tualcu, ki dela zgodbo o intelektualcu, ki dela zgodbo o intelektualcu
itd. Sâmo samonanašanje je torej končni produkt, ki plačuje intelektu-
alcu njegov obstoj, ki je predmet njegovega dela, ki se upredmeti kot pi-
sanje, kot slika, gledališka predstava, film, medijski proizvod in kot kar-
koli že, kar vključuje elemente sporočanja, kar je neizbežno gesta ali iz-
reka bolj ali manj odkritega stališča. V filmu je ta poanta jasno nakazana
v prikazu nekdanje junakove žene, ki piše o spodletelem zakonu z njim
in tako odpira problem nelagodnosti, ki zadeva odnos intimnosti in jav-
