Page 68 - Darko Štrajn, Umetnost v realnosti, Dissertationes 18
P. 68
Umetnost v realnosti
alca v družbi se namreč vedno izmakne kriterijem določitve, v kateri
se izrekajo kontroverzni diskurzi opredelitev te problematike. Navseza-
dnje je na to problematiko pomenljivo opozoril tudi ideolog jugoslovan-
ske Zveze komunistov Edvard Kardelj,1 ki je proti koncu sedemdesetih
let 20. stoletja ugotovil, da v moderni družbi inteligenca izgublja svoje
privilegije, da je torej vključena v proizvodni proces in tako vse bolj ize-
načevana z vsemi delavci v produkciji. Če nekoliko odmislimo politič-
no intenco Kardeljevega razmišljanja v času, ko je partija pridobila ne-
kaj novih izkušenj v vrsti sporov z levičarsko in nacionalistično inteli-
genco, ni mogoče zanikati njegove anticipacije spremenjenega položa-
ja inteligence v postindustrijskih družbenih mrežah. Vendar pa je tre-
ba pripomniti, da se šele s tem problem intelektualca v družbi zaplete,
kajti če nič drugega, ima veliko posledic za teorijo prav vprašanje pro-
duktov inteligence. Seveda nam ta izhodiščna zastavitev zarisuje mno-
go širši okvir kompleksa vprašanj, kakor ga nameravamo zares pregle-
dati. Niti mi niti Woody Allen ne ponujamo rešitve, marveč samo sku-
šamo nakazati mehanizem, ki reproducira nerešljivost vprašanja v ver-
jetno vsakem novem poskusu razreševanja, lahko bi rekli v nekakšnem
nietzschejevskem nenehnem vračanju istega problema v spremenjenih
razmerjih. Woody Allen namreč izdela svojo filmsko inscenacijo pro-
blema vzdolž osi, ki se naivnemu filmskemu kritiku lahko zdi določljiva
v terminih, vsebovanih v znanih instrumentarijih ideologiziranega dis-
kurza: namreč v terminih, ki film opredelijo predvsem kot avtobiogra-
fijo, pri čemer se teh opredelitev oprimejo kot tistega najbolj konkretne-
ga v filmu. V takem diskurzu se zdi, da se rešimo vsakršnega problema,
a vseeno preostane presežek nelagodnosti.
Množična kultura kot okvir paradoksnosti intelektualne
(re)produkcije
Treba je videti, da avtobiografski moment tega filma ni razrešitev
nerazrešenega problema, ki ga film izvaja s točke subjekta. Avtobiogra-
fija je namreč v kontekstu Allenove zastavitve samo zaris polja, saj film
ni zgodba o intelektualcu v katerikoli družbi, ampak o intelektualcu v
množični kulturi. Posebnost okolja New Yorka še bolj poudari ta vidik
filma. Nadalje je treba pristaviti, da gre za problem, ki ni ločen od splo-
šne problematike intelektualca v družbi, še manj pa je sam Allen, ki je
vse preveč inteligenten filmski avtor, da bi si kaj takega dovolil, nevtra-
len v odnosu do te splošne problematike. Prikaz problematike intelek-
1 Kardelj, Edvard. Smeri razvoja političnega sistema socialističnega samoupravljanja. Ljubljana: Komunist,
1977.
alca v družbi se namreč vedno izmakne kriterijem določitve, v kateri
se izrekajo kontroverzni diskurzi opredelitev te problematike. Navseza-
dnje je na to problematiko pomenljivo opozoril tudi ideolog jugoslovan-
ske Zveze komunistov Edvard Kardelj,1 ki je proti koncu sedemdesetih
let 20. stoletja ugotovil, da v moderni družbi inteligenca izgublja svoje
privilegije, da je torej vključena v proizvodni proces in tako vse bolj ize-
načevana z vsemi delavci v produkciji. Če nekoliko odmislimo politič-
no intenco Kardeljevega razmišljanja v času, ko je partija pridobila ne-
kaj novih izkušenj v vrsti sporov z levičarsko in nacionalistično inteli-
genco, ni mogoče zanikati njegove anticipacije spremenjenega položa-
ja inteligence v postindustrijskih družbenih mrežah. Vendar pa je tre-
ba pripomniti, da se šele s tem problem intelektualca v družbi zaplete,
kajti če nič drugega, ima veliko posledic za teorijo prav vprašanje pro-
duktov inteligence. Seveda nam ta izhodiščna zastavitev zarisuje mno-
go širši okvir kompleksa vprašanj, kakor ga nameravamo zares pregle-
dati. Niti mi niti Woody Allen ne ponujamo rešitve, marveč samo sku-
šamo nakazati mehanizem, ki reproducira nerešljivost vprašanja v ver-
jetno vsakem novem poskusu razreševanja, lahko bi rekli v nekakšnem
nietzschejevskem nenehnem vračanju istega problema v spremenjenih
razmerjih. Woody Allen namreč izdela svojo filmsko inscenacijo pro-
blema vzdolž osi, ki se naivnemu filmskemu kritiku lahko zdi določljiva
v terminih, vsebovanih v znanih instrumentarijih ideologiziranega dis-
kurza: namreč v terminih, ki film opredelijo predvsem kot avtobiogra-
fijo, pri čemer se teh opredelitev oprimejo kot tistega najbolj konkretne-
ga v filmu. V takem diskurzu se zdi, da se rešimo vsakršnega problema,
a vseeno preostane presežek nelagodnosti.
Množična kultura kot okvir paradoksnosti intelektualne
(re)produkcije
Treba je videti, da avtobiografski moment tega filma ni razrešitev
nerazrešenega problema, ki ga film izvaja s točke subjekta. Avtobiogra-
fija je namreč v kontekstu Allenove zastavitve samo zaris polja, saj film
ni zgodba o intelektualcu v katerikoli družbi, ampak o intelektualcu v
množični kulturi. Posebnost okolja New Yorka še bolj poudari ta vidik
filma. Nadalje je treba pristaviti, da gre za problem, ki ni ločen od splo-
šne problematike intelektualca v družbi, še manj pa je sam Allen, ki je
vse preveč inteligenten filmski avtor, da bi si kaj takega dovolil, nevtra-
len v odnosu do te splošne problematike. Prikaz problematike intelek-
1 Kardelj, Edvard. Smeri razvoja političnega sistema socialističnega samoupravljanja. Ljubljana: Komunist,
1977.
