Page 71 - Darko Štrajn, Umetnost v realnosti, Dissertationes 18
P. 71
Allenov paradoks
sti obstoja nečesa, kar obstaja samo tako, da uprizarja svoj obstoj in na ta
način tudi obstaja.2
Tako smo vstopili v polje, v katerem se trudi družboslovec. Ta na-
mreč proizvaja teorije o družbi in v teh teorijah različno uvršča v svo-
jo shematiko tudi inteligenco. Stvari se lahko zdijo enostavne samo, če
prezremo, da je avtor teorije, ki je kamorkoli že uvrstila tudi inteligenco,
lahko proizvedel svojo teorijo samo tako, da je obstajal, obstajal pa je lah-
ko samo tako, da je proizvedel svojo teorijo. Od tod torej rezultat, ki mu
nujno uhaja vsaj en element: sam subjekt teoretske izjave, ki ne more v
isti sapi izreči, da je družba sestavljena iz same sebe in tistega, ki jo izreče
in definira, pa pri tem ne more definirati mesta svojega definiranja, ne da
bi se delal kot da samega sebe postavlja za svoj lastni predmet, ki z njim
samim »nima nobene zveze«. Vse to se ne zdi tako neumno, če se s pove-
danim umestimo v problematiko družbenih razredov. Znani so mnogi
poskusi uvrščanja inteligence v razredne sheme, v katerih inteligenca na-
stopa kot npr. tenki vmesni sloj med vladajočim in srednjimi razredi, ali
še pogosteje kot poseben segment srednjih slojev, ali glede na svojo funk-
cijo kot hlapčevska elita vladajočega razreda. V vsakem primeru je avtor
vsake od možnih razrednih teorij inteligence sam intelektualec. Zato ni
nič čudnega, če se mu izmika sama njegova lastna pozicija v teoriji ra-
zredne družbe, katere tipologija je potemtakem neizogibno formulira-
na tako: družba je sestavljena iz vladajočega razreda, razreda proizvajal-
cev in srednjih razredov, vmes pa je še razred, ki pripada bodisi vladajo-
čemu razredu, bodisi srednjim razredom tako, da ne pripada nobenemu
od teh razredov. Toda prav iz položaja tega razreda, ki je razred tako, da
ni razred, se generirajo teorije razredov. S stališča Woodya Allena je po-
temtakem jasno, da ni mogoče govoriti o razredih drugače kot tako, da
o razredih ne govorimo, torej raje govorimo o samih sebi in tako omogo-
čimo razredom, da določijo našo lastno pozicijo. Na ravni filma je torej
viden poseg na področje tiste druge razlike, ki omogoča »govor o«, to-
rej spolne razlike kot polja proizvodnje želje, v okviru katere subjekt na-
leti na samega sebe in se torej rešuje v narcizem kot proizvodni obrazec,
ki pa ga je že navrgla množična kultura. Le-ta razvidno določa funkci-
jo intelektualca z njegovo udeležbo v produkciji umetniškega, teoretske-
2 Govorimo o tako imenovani humanistični inteligenci. Problematika tehnične inteligence – ne nuj-
no ravno tehnokracije – tukajšnji ni povsem enaka, ker se zdi, da je njena proizvodnja »bolj materi-
alna«, vendar pa pritegnitev tega aspekta opozarja na materialnost proizvodnje tudi v primeru hu-
manistične inteligence, s čimer je možna relacija obeh »materialnosti«, katerih razlika je očitno v
stopnji posrednosti učinkovanja v materialni proizvodnji. Pojav digitalizacije ta razmerja povnanji,
pokaže na soodvisnost dveh oblik proizvodnje, ki bi ju v pomanjkanju jasnih definicij, esencialisti ko-
dirali kot »duhovno in materialno«.
sti obstoja nečesa, kar obstaja samo tako, da uprizarja svoj obstoj in na ta
način tudi obstaja.2
Tako smo vstopili v polje, v katerem se trudi družboslovec. Ta na-
mreč proizvaja teorije o družbi in v teh teorijah različno uvršča v svo-
jo shematiko tudi inteligenco. Stvari se lahko zdijo enostavne samo, če
prezremo, da je avtor teorije, ki je kamorkoli že uvrstila tudi inteligenco,
lahko proizvedel svojo teorijo samo tako, da je obstajal, obstajal pa je lah-
ko samo tako, da je proizvedel svojo teorijo. Od tod torej rezultat, ki mu
nujno uhaja vsaj en element: sam subjekt teoretske izjave, ki ne more v
isti sapi izreči, da je družba sestavljena iz same sebe in tistega, ki jo izreče
in definira, pa pri tem ne more definirati mesta svojega definiranja, ne da
bi se delal kot da samega sebe postavlja za svoj lastni predmet, ki z njim
samim »nima nobene zveze«. Vse to se ne zdi tako neumno, če se s pove-
danim umestimo v problematiko družbenih razredov. Znani so mnogi
poskusi uvrščanja inteligence v razredne sheme, v katerih inteligenca na-
stopa kot npr. tenki vmesni sloj med vladajočim in srednjimi razredi, ali
še pogosteje kot poseben segment srednjih slojev, ali glede na svojo funk-
cijo kot hlapčevska elita vladajočega razreda. V vsakem primeru je avtor
vsake od možnih razrednih teorij inteligence sam intelektualec. Zato ni
nič čudnega, če se mu izmika sama njegova lastna pozicija v teoriji ra-
zredne družbe, katere tipologija je potemtakem neizogibno formulira-
na tako: družba je sestavljena iz vladajočega razreda, razreda proizvajal-
cev in srednjih razredov, vmes pa je še razred, ki pripada bodisi vladajo-
čemu razredu, bodisi srednjim razredom tako, da ne pripada nobenemu
od teh razredov. Toda prav iz položaja tega razreda, ki je razred tako, da
ni razred, se generirajo teorije razredov. S stališča Woodya Allena je po-
temtakem jasno, da ni mogoče govoriti o razredih drugače kot tako, da
o razredih ne govorimo, torej raje govorimo o samih sebi in tako omogo-
čimo razredom, da določijo našo lastno pozicijo. Na ravni filma je torej
viden poseg na področje tiste druge razlike, ki omogoča »govor o«, to-
rej spolne razlike kot polja proizvodnje želje, v okviru katere subjekt na-
leti na samega sebe in se torej rešuje v narcizem kot proizvodni obrazec,
ki pa ga je že navrgla množična kultura. Le-ta razvidno določa funkci-
jo intelektualca z njegovo udeležbo v produkciji umetniškega, teoretske-
2 Govorimo o tako imenovani humanistični inteligenci. Problematika tehnične inteligence – ne nuj-
no ravno tehnokracije – tukajšnji ni povsem enaka, ker se zdi, da je njena proizvodnja »bolj materi-
alna«, vendar pa pritegnitev tega aspekta opozarja na materialnost proizvodnje tudi v primeru hu-
manistične inteligence, s čimer je možna relacija obeh »materialnosti«, katerih razlika je očitno v
stopnji posrednosti učinkovanja v materialni proizvodnji. Pojav digitalizacije ta razmerja povnanji,
pokaže na soodvisnost dveh oblik proizvodnje, ki bi ju v pomanjkanju jasnih definicij, esencialisti ko-
dirali kot »duhovno in materialno«.
