Page 74 - Darko Štrajn, Umetnost v realnosti, Dissertationes 18
P. 74
Umetnost v realnosti
obliki določene razporeditve agensov in lastnin«.2 Zato je mestna na-
selbina organizirana kot zgoščeni družbeni prostor, čigar družbenost se
izraža kot realno v simbolnem, kar se kaže v mestnih zemljevidih, ki so
ilustracija inteligibilnosti ter kognitivnosti prostora. Te odnose lahko
bolj ali manj sofisticirano opisujemo kot odnose v simbolnem sistemu
in pri tem nas mora navduševati materializacija kognitivnega agensa, ki
povzroča učinek realnosti mesta kot sistema, kajpak nikoli dopolnjene-
ga, zaključenega, a vendar označenega z množico identitetnih označe-
valcev. Sistem je vedno mišljen, mišljenja pa se ne da zapreti – celo ne v
meje, ki si jih postavlja samo sebi.
Tu nas najprej zanima predvsem pomen pojma prostora, ki je bolj do-
beseden, recimo »fizičen«, čeprav je gotovo, da tudi dobesedne pomene
– pri čemer gre za povezavo med označencem in označevalcem, ki jo do-
jemamo kot neposredno – zelo težko povsem razločimo od njihovih me-
taforičnih, metonimičnih, homonimnih in drugih navezav. Prav gotovo
je prostor, ki ga oblikuje urbani kontekst hkrati nekaj, kar je inverzno že
konstitutivno sestavina urbanosti. Ta vzajemna določenost s kontekstom
prostoru v dobesednem fizičnem pomenu besede daje metaforične in celo
alegorične pomene tudi na ravni semantičnega samonanašanja. Prostor,
ki je v mestu določen za javnega, je ves opredeljen s komunikacijskimi do-
ločili, funkcijami in sporočili. Ulice, trgi, pasaže, parki, mostovi so ele-
menti sintakse, ki jo mestni prostor (tako javni kot zasebni) oblikuje v
strukturno formirano naracijo. Tako se znajdemo v še eni neodmisljivi
dimenziji: v času kot najbolj neizbežni sestavini družbenosti, ki se, kot
smo poprej rekli, prevaja v fizični prostor. Govoriti o naraciji v teh pove-
zavah pa pomeni, da se pogovarjamo tudi o dojemanju in razumevanju te
naracije, pogovarjamo se o povratnem učinku, o tem, da se fizični prostor
prevaja »nazaj« v družbenega, v njegovo simboliko, ki je mogoča samo
tako, da temelji na sistemu bolj ali manj izrecnih pravil, logik in gramatik.
To pomeni, da se je ob tem povratnem učinku pač treba spomniti na kul-
turo. V tej povezavi je kultura okvir družbenosti prostora, njegova vsebi-
na, ki jo na najbolj osnovni ravni prostor nasploh šele omogoča.
Nekaj se zgodi s pozornostjo
Kiparstvo ima s svojimi prispevki k tej naraciji lahko velikanske in
ključne učinke. Mestni prostor, ki ga dojemamo površno na način nez-
brane recepcije, ki jo je opredelil Walter Benjamin, še zlasti stalnim pre-
bivalcem mest v njihovi navajenosti na bolj ali manj vsakdanje poti ne
2 Bourdieu, Pierre. Méditations pascaliennes. Pariz: Seuil, 1997, 161.
obliki določene razporeditve agensov in lastnin«.2 Zato je mestna na-
selbina organizirana kot zgoščeni družbeni prostor, čigar družbenost se
izraža kot realno v simbolnem, kar se kaže v mestnih zemljevidih, ki so
ilustracija inteligibilnosti ter kognitivnosti prostora. Te odnose lahko
bolj ali manj sofisticirano opisujemo kot odnose v simbolnem sistemu
in pri tem nas mora navduševati materializacija kognitivnega agensa, ki
povzroča učinek realnosti mesta kot sistema, kajpak nikoli dopolnjene-
ga, zaključenega, a vendar označenega z množico identitetnih označe-
valcev. Sistem je vedno mišljen, mišljenja pa se ne da zapreti – celo ne v
meje, ki si jih postavlja samo sebi.
Tu nas najprej zanima predvsem pomen pojma prostora, ki je bolj do-
beseden, recimo »fizičen«, čeprav je gotovo, da tudi dobesedne pomene
– pri čemer gre za povezavo med označencem in označevalcem, ki jo do-
jemamo kot neposredno – zelo težko povsem razločimo od njihovih me-
taforičnih, metonimičnih, homonimnih in drugih navezav. Prav gotovo
je prostor, ki ga oblikuje urbani kontekst hkrati nekaj, kar je inverzno že
konstitutivno sestavina urbanosti. Ta vzajemna določenost s kontekstom
prostoru v dobesednem fizičnem pomenu besede daje metaforične in celo
alegorične pomene tudi na ravni semantičnega samonanašanja. Prostor,
ki je v mestu določen za javnega, je ves opredeljen s komunikacijskimi do-
ločili, funkcijami in sporočili. Ulice, trgi, pasaže, parki, mostovi so ele-
menti sintakse, ki jo mestni prostor (tako javni kot zasebni) oblikuje v
strukturno formirano naracijo. Tako se znajdemo v še eni neodmisljivi
dimenziji: v času kot najbolj neizbežni sestavini družbenosti, ki se, kot
smo poprej rekli, prevaja v fizični prostor. Govoriti o naraciji v teh pove-
zavah pa pomeni, da se pogovarjamo tudi o dojemanju in razumevanju te
naracije, pogovarjamo se o povratnem učinku, o tem, da se fizični prostor
prevaja »nazaj« v družbenega, v njegovo simboliko, ki je mogoča samo
tako, da temelji na sistemu bolj ali manj izrecnih pravil, logik in gramatik.
To pomeni, da se je ob tem povratnem učinku pač treba spomniti na kul-
turo. V tej povezavi je kultura okvir družbenosti prostora, njegova vsebi-
na, ki jo na najbolj osnovni ravni prostor nasploh šele omogoča.
Nekaj se zgodi s pozornostjo
Kiparstvo ima s svojimi prispevki k tej naraciji lahko velikanske in
ključne učinke. Mestni prostor, ki ga dojemamo površno na način nez-
brane recepcije, ki jo je opredelil Walter Benjamin, še zlasti stalnim pre-
bivalcem mest v njihovi navajenosti na bolj ali manj vsakdanje poti ne
2 Bourdieu, Pierre. Méditations pascaliennes. Pariz: Seuil, 1997, 161.
