Page 64 - Darko Štrajn, Umetnost v realnosti, Dissertationes 18
P. 64
Umetnost v realnosti
se je vzpostavil. Diskontinuirana in natrgana narativna linija opredeljuje
formo, ki uokviri tak prostor, ki pa ne bi bil razpoznaven brez indeksov
konkretne razpoznavnosti. Za to konkretnost poskrbijo prizorišča me-
sta Ljubljana, ki se v tem filmu nemara prvič umesti v koordinate urba-
nosti v takratnem modernistčnem pomenu besede.
Refleksivnost v postmoderni urbanosti
Če so nakazani vzorci intelektualnega profila industrijske urbano-
sti označeni s podobo in prispodobo flaneurja, pa se v postindustrijskem
mestu sestava atributov intelektualnosti transformira, na kar je med
drugimi, recimo z bolj materialnimi faktorji, vplivala »rast« refleksiv-
nosti, ki jo sistemi urbanosti vključujejo v samo možnost svojega delova-
nja. »Refleksivnost je prvorojenka razsvetljencev. Toda njena ekspanzija
je predvsem povezana tako s pomnoževanjem velikega števila kulturnih
industrij in različnih družbenih organizacij kot z zakonito rastjo kultur-
ne ravni kot posledice množičnosti šolanja. Ta ekspanzija pa ima dvoj-
ni obraz«.13 Dvojni obraz kaže na eni strani optimistični in pesimistični
izraz na drugi strani. Martuccelli vidi optimistično inačico pri Gidden-
su, pesimistično pri Foucaultu. Po optimistični, torej Giddensovi inačici
refleksivnosti, ki je utemeljena v pozitivni koncepciji znanosti, preko ka-
tere je mogoč dostop do univerzalnosti v kontekstu racionalne kulture,
se, poenostavljeno povedano, uresničuje individualna svoboda. Foucaul-
tova »pesimistična« koncepcija temelji na njegovem videnju vloge obla-
sti pri proizvodnji subjekta, pri čemer seveda znanosti ne igrajo tako po-
zitivne vloge kot pri Giddensu. Gotovo se v tej nakazani dilemi v zvezi
refleksivnostjo odpira široka paleta različnih konceptov, uvidov in pre-
soj, toda nas tu zanima predvsem to, o čemer v osnovi ni dvoma, da ka-
korkoli že opredeljeno refleksivnost kaže prišteti k urbanemu intelektu-
alnemu habitusu.
Če intelektualni habitus industrijske kulture, kakor smo ga ilustra-
tivno skušali nakazati tudi s sklicevanjem na dva reprezentativna prime-
ra filmov, zajema komponenti spontanosti in osvobojenosti, ki ju pona-
zarja figura pohajkovalca – ta pa se po Benjaminu ne zaveda, da je v po-
ložaju blaga – se zdaj moramo vprašati, kaj se pravzaprav zgodi z intelek-
tualnim habitusom v spremenjenem mestu. Ni dvoma, da se v času po
drugi svetovni vojni na ekonomsko, sociološko in kulturološko ugoto-
vljivih ravneh značaj urbanosti bistveno spreminja glede na podedova-
no zgodovinsko industrijsko urbanost. Na splošno so podlaga transfor-
13 Martuccelli, Danilo. Grammaires de l’individu. Paris: Gallimard, 2002, 511.
se je vzpostavil. Diskontinuirana in natrgana narativna linija opredeljuje
formo, ki uokviri tak prostor, ki pa ne bi bil razpoznaven brez indeksov
konkretne razpoznavnosti. Za to konkretnost poskrbijo prizorišča me-
sta Ljubljana, ki se v tem filmu nemara prvič umesti v koordinate urba-
nosti v takratnem modernistčnem pomenu besede.
Refleksivnost v postmoderni urbanosti
Če so nakazani vzorci intelektualnega profila industrijske urbano-
sti označeni s podobo in prispodobo flaneurja, pa se v postindustrijskem
mestu sestava atributov intelektualnosti transformira, na kar je med
drugimi, recimo z bolj materialnimi faktorji, vplivala »rast« refleksiv-
nosti, ki jo sistemi urbanosti vključujejo v samo možnost svojega delova-
nja. »Refleksivnost je prvorojenka razsvetljencev. Toda njena ekspanzija
je predvsem povezana tako s pomnoževanjem velikega števila kulturnih
industrij in različnih družbenih organizacij kot z zakonito rastjo kultur-
ne ravni kot posledice množičnosti šolanja. Ta ekspanzija pa ima dvoj-
ni obraz«.13 Dvojni obraz kaže na eni strani optimistični in pesimistični
izraz na drugi strani. Martuccelli vidi optimistično inačico pri Gidden-
su, pesimistično pri Foucaultu. Po optimistični, torej Giddensovi inačici
refleksivnosti, ki je utemeljena v pozitivni koncepciji znanosti, preko ka-
tere je mogoč dostop do univerzalnosti v kontekstu racionalne kulture,
se, poenostavljeno povedano, uresničuje individualna svoboda. Foucaul-
tova »pesimistična« koncepcija temelji na njegovem videnju vloge obla-
sti pri proizvodnji subjekta, pri čemer seveda znanosti ne igrajo tako po-
zitivne vloge kot pri Giddensu. Gotovo se v tej nakazani dilemi v zvezi
refleksivnostjo odpira široka paleta različnih konceptov, uvidov in pre-
soj, toda nas tu zanima predvsem to, o čemer v osnovi ni dvoma, da ka-
korkoli že opredeljeno refleksivnost kaže prišteti k urbanemu intelektu-
alnemu habitusu.
Če intelektualni habitus industrijske kulture, kakor smo ga ilustra-
tivno skušali nakazati tudi s sklicevanjem na dva reprezentativna prime-
ra filmov, zajema komponenti spontanosti in osvobojenosti, ki ju pona-
zarja figura pohajkovalca – ta pa se po Benjaminu ne zaveda, da je v po-
ložaju blaga – se zdaj moramo vprašati, kaj se pravzaprav zgodi z intelek-
tualnim habitusom v spremenjenem mestu. Ni dvoma, da se v času po
drugi svetovni vojni na ekonomsko, sociološko in kulturološko ugoto-
vljivih ravneh značaj urbanosti bistveno spreminja glede na podedova-
no zgodovinsko industrijsko urbanost. Na splošno so podlaga transfor-
13 Martuccelli, Danilo. Grammaires de l’individu. Paris: Gallimard, 2002, 511.
