Page 62 - Darko Štrajn, Umetnost v realnosti, Dissertationes 18
P. 62
Umetnost v realnosti
avtor ni imel dovolj časa in drugih primernih pogojev za zaokroženje
ali dokončanje svojega pisanja, pojasnil izhodišča za razumevanje kul-
ture, kakršno proizvaja industrijski kontekst. Hkrati bi Benjaminu tež-
ko pripisali, da urbanost kakorkoli idealizira ali pa, da jo, spričo jema-
nja Baudelairove poezije kot slovarja čitanja mesta (city reading), cenzu-
rira v nekaterih njenih ne ravno estetskih vidikih. Ravno nasprotno: iz-
hajajoč iz Benjamina se že izhodiščno strinjamo o inherentni relaciji ur-
banosti in intelektualnega habitusa vsaj od začetkov dobe, ki jo označu-
je termin modernizma, ki se deloma lahko ujema s sociološko opredeli-
tvijo industrijske družbe. Zakaj sta urbanost in intelektualnost zelo po-
vezani vse od začetkov refleksivnosti kot dejavnika v skupnosti, ki samo
sebe pomenljivo poimenuje »človeška«? Refleksivnost ni kar tako neki
koncept, saj označuje ekspanzijo industrijskega sveta, družbene organi-
zacije, ki posameznika izvzema iz tradicije, med drugim tudi tako, da ga
izobražuje in ga »kultivira«. Gotovo je v Benjaminovem diskurzu vse-
bovano nekaj, kar ga je naredilo za predmet velikega zanimanja šele dol-
go po tem, ko je bil zapisan in skoraj 30 let po avtorjevi prezgodnji smr-
ti. Ta »nekaj« pa je ravno predmetu refleksije zelo približani refleksiv-
ni moment, v katerem je intelektualnost vidna kot dejavnik samega poj-
ma prostora v mestu. Seveda je že pri Benjaminu jasno, da gre glede in-
telektualnega habitusa – ne glede na to, da o njem v njegovem času niso
govorili s tem izrazom – za vzajemno razmerje, iz katerega vznikne indi-
vidua, ki jo najdemo na mestu, kjer bi si želeli misliti subjekta. Benjamin
je seveda zaslutil, da se nam ta želja ne more izpolniti. Skrajnejšo inačico
te subjektivnosti Benjamin najde v podobi flâneurja, pohajkovalca, ki je
v »množici prepuščen usodi«.10
Illusio kot način »biti v svetu«
V filmski zgodovini bi težko našli estetsko popolnejši odsev tega,
kar skušamo povedati in deloma interpretirati skupaj z Benjaminom,
kot v Truffautovemu film Jules in Jim (1962) z nepozabno Jeanne Mo-
reau v vlogi Catherine – femme fatale v ljubezenskem trikotniku. Oskar
Werner in Henri Serre pa sta odigrala vlogi prijateljev, ki ju deli nacio-
nalnost in paradoksno združuje ljubezen do iste ženske. Film je pravza-
prav pogled z vrhunca modernizma na čas pred in po prvi svetovni vojni.
Že sam roman Henrija-Pierra Rochéja je posebnost v zgodovini in v mo-
derni literarni zgodovini. Ob izidu tega prvega od dveh avtobiografsko
motiviranih romanov je bil avtor star 74 let, sicer pa je bil v mlajših le-
tih novinar in vidna figura v dadaističnem gibanju. Že literarna predlo-
10 Benjamin, Walter. Izbrani spisi. Ljubljana: Studia humanitatis, 1998, 199.
avtor ni imel dovolj časa in drugih primernih pogojev za zaokroženje
ali dokončanje svojega pisanja, pojasnil izhodišča za razumevanje kul-
ture, kakršno proizvaja industrijski kontekst. Hkrati bi Benjaminu tež-
ko pripisali, da urbanost kakorkoli idealizira ali pa, da jo, spričo jema-
nja Baudelairove poezije kot slovarja čitanja mesta (city reading), cenzu-
rira v nekaterih njenih ne ravno estetskih vidikih. Ravno nasprotno: iz-
hajajoč iz Benjamina se že izhodiščno strinjamo o inherentni relaciji ur-
banosti in intelektualnega habitusa vsaj od začetkov dobe, ki jo označu-
je termin modernizma, ki se deloma lahko ujema s sociološko opredeli-
tvijo industrijske družbe. Zakaj sta urbanost in intelektualnost zelo po-
vezani vse od začetkov refleksivnosti kot dejavnika v skupnosti, ki samo
sebe pomenljivo poimenuje »človeška«? Refleksivnost ni kar tako neki
koncept, saj označuje ekspanzijo industrijskega sveta, družbene organi-
zacije, ki posameznika izvzema iz tradicije, med drugim tudi tako, da ga
izobražuje in ga »kultivira«. Gotovo je v Benjaminovem diskurzu vse-
bovano nekaj, kar ga je naredilo za predmet velikega zanimanja šele dol-
go po tem, ko je bil zapisan in skoraj 30 let po avtorjevi prezgodnji smr-
ti. Ta »nekaj« pa je ravno predmetu refleksije zelo približani refleksiv-
ni moment, v katerem je intelektualnost vidna kot dejavnik samega poj-
ma prostora v mestu. Seveda je že pri Benjaminu jasno, da gre glede in-
telektualnega habitusa – ne glede na to, da o njem v njegovem času niso
govorili s tem izrazom – za vzajemno razmerje, iz katerega vznikne indi-
vidua, ki jo najdemo na mestu, kjer bi si želeli misliti subjekta. Benjamin
je seveda zaslutil, da se nam ta želja ne more izpolniti. Skrajnejšo inačico
te subjektivnosti Benjamin najde v podobi flâneurja, pohajkovalca, ki je
v »množici prepuščen usodi«.10
Illusio kot način »biti v svetu«
V filmski zgodovini bi težko našli estetsko popolnejši odsev tega,
kar skušamo povedati in deloma interpretirati skupaj z Benjaminom,
kot v Truffautovemu film Jules in Jim (1962) z nepozabno Jeanne Mo-
reau v vlogi Catherine – femme fatale v ljubezenskem trikotniku. Oskar
Werner in Henri Serre pa sta odigrala vlogi prijateljev, ki ju deli nacio-
nalnost in paradoksno združuje ljubezen do iste ženske. Film je pravza-
prav pogled z vrhunca modernizma na čas pred in po prvi svetovni vojni.
Že sam roman Henrija-Pierra Rochéja je posebnost v zgodovini in v mo-
derni literarni zgodovini. Ob izidu tega prvega od dveh avtobiografsko
motiviranih romanov je bil avtor star 74 let, sicer pa je bil v mlajših le-
tih novinar in vidna figura v dadaističnem gibanju. Že literarna predlo-
10 Benjamin, Walter. Izbrani spisi. Ljubljana: Studia humanitatis, 1998, 199.
