Page 59 - Darko Štrajn, Umetnost v realnosti, Dissertationes 18
P. 59
Intelektualni habitus v mestu
riti drugače kot v množini, kajti Bourdieu habitus znova in znova opre-
deljuje, povezuje z različnimi konteksti, ga spreminja in razvija, povezu-
je s pojmi družbenega polja, socialnega in kulturnega kapitala, dejavni-
ka (agensa) itd. Čeprav natančnejši pogled pokaže, da je njegovo delo,
ki se lahko komu zdi tudi kot vedno vnovično definiranje tega pojma,
pravzaprav izogibanje definiciji, ki bi bila kakorkoli simplistična in in-
strumentalno uporabna. Neredko smo sicer priča poskusom nekakšnih
uporab pojma habitusa, ki se opirajo na katero od »fiksiranih« defini-
cij in pri teh poskusih se pokaže, da taka definicija postane neuporabna.
Formulacija, ki jo je Bourdieu oblikoval v Distinction opozarja na njego-
vo vpetost v tokove strukturalizma, pri tem pa je treba poudariti, da je
nemara največji pomen strukturalizma treba videti v njegovi epistemo-
loški inovaciji, brez katere ni mogoče misliti cele vrste teoretskih odkri-
tij. »Strukturirajoča struktura, ki organizira prakse in percepcije praks,
habitus, je tudi strukturirana struktura: načelo delitve v logične razrede,
ki organizira percepcijo družbenega sveta je sâmo proizvod inkoropora-
cije delitve na družbene razrede«.3 Če namreč to opredelitev beremo v
luči tega, kar smo zapisali tik preden smo jo navedli, potem lahko dru-
gačno in na videz nasprotno opredelitev iz poznejšega dela Praktični čut
razumemo kot nadaljevanje teoretske razdelave pojma v njegovi neizbe-
žni mnogoznačnosti.
Habitus kot pridobljeni sistem generativnih shem omogoča svobodno pro-
izvajanje vseh misli, zaznavanj in vseh dejanj, vpisanih v meje, lastne dolo-
čenim okoliščinam tega proizvajanja – a samo tem. Struktura, katere proi-
zvod je habitus, z njegovo pomočjo upravlja prakso, vendar ne po poteh me-
hanskega determinizma, ampak znotraj omejitev in meja, prvotno pripisa-
nih njenim iznajdbam. To neskončno, vendar strogo omejeno sposobnost
generiranja – habitus – je težko misliti samo tako dolgo, dokler ostajamo za-
prti v navadnih alternativah (ki jih namerava koncept habitusa preseči) de-
terminizma in svobode, pogojenosti in ustvarjalnosti, zavesti in nezavedne-
ga ali posameznika in družbe.4
Čeprav se je treba varovati pred prehitro metonimično ali metafo-
rično rabo pojma habitus, bi si iz tega citata morda smeli dovoliti misli-
ti različne habituse, torej tudi kar se da problematično razliko med rural-
nim in urbanim. Ne da bi postavljali drugo pred ali nad prvo, je jasno, da
habitus v različnih okoljih pomeni različne generativne sheme in različ-
no produkcijo objektivacij vanje ujetih dejavnikov, akterjev in subjektov.
3 Bourdieu, Pierre. La Distinction / Critique sociale du jugement. Pariz: Édition de minuit, 1979, 191.
4 Bourdieu, Pierre. Praktični čut. Ljubljana: Studia humanitatis, 2002, 94.
riti drugače kot v množini, kajti Bourdieu habitus znova in znova opre-
deljuje, povezuje z različnimi konteksti, ga spreminja in razvija, povezu-
je s pojmi družbenega polja, socialnega in kulturnega kapitala, dejavni-
ka (agensa) itd. Čeprav natančnejši pogled pokaže, da je njegovo delo,
ki se lahko komu zdi tudi kot vedno vnovično definiranje tega pojma,
pravzaprav izogibanje definiciji, ki bi bila kakorkoli simplistična in in-
strumentalno uporabna. Neredko smo sicer priča poskusom nekakšnih
uporab pojma habitusa, ki se opirajo na katero od »fiksiranih« defini-
cij in pri teh poskusih se pokaže, da taka definicija postane neuporabna.
Formulacija, ki jo je Bourdieu oblikoval v Distinction opozarja na njego-
vo vpetost v tokove strukturalizma, pri tem pa je treba poudariti, da je
nemara največji pomen strukturalizma treba videti v njegovi epistemo-
loški inovaciji, brez katere ni mogoče misliti cele vrste teoretskih odkri-
tij. »Strukturirajoča struktura, ki organizira prakse in percepcije praks,
habitus, je tudi strukturirana struktura: načelo delitve v logične razrede,
ki organizira percepcijo družbenega sveta je sâmo proizvod inkoropora-
cije delitve na družbene razrede«.3 Če namreč to opredelitev beremo v
luči tega, kar smo zapisali tik preden smo jo navedli, potem lahko dru-
gačno in na videz nasprotno opredelitev iz poznejšega dela Praktični čut
razumemo kot nadaljevanje teoretske razdelave pojma v njegovi neizbe-
žni mnogoznačnosti.
Habitus kot pridobljeni sistem generativnih shem omogoča svobodno pro-
izvajanje vseh misli, zaznavanj in vseh dejanj, vpisanih v meje, lastne dolo-
čenim okoliščinam tega proizvajanja – a samo tem. Struktura, katere proi-
zvod je habitus, z njegovo pomočjo upravlja prakso, vendar ne po poteh me-
hanskega determinizma, ampak znotraj omejitev in meja, prvotno pripisa-
nih njenim iznajdbam. To neskončno, vendar strogo omejeno sposobnost
generiranja – habitus – je težko misliti samo tako dolgo, dokler ostajamo za-
prti v navadnih alternativah (ki jih namerava koncept habitusa preseči) de-
terminizma in svobode, pogojenosti in ustvarjalnosti, zavesti in nezavedne-
ga ali posameznika in družbe.4
Čeprav se je treba varovati pred prehitro metonimično ali metafo-
rično rabo pojma habitus, bi si iz tega citata morda smeli dovoliti misli-
ti različne habituse, torej tudi kar se da problematično razliko med rural-
nim in urbanim. Ne da bi postavljali drugo pred ali nad prvo, je jasno, da
habitus v različnih okoljih pomeni različne generativne sheme in različ-
no produkcijo objektivacij vanje ujetih dejavnikov, akterjev in subjektov.
3 Bourdieu, Pierre. La Distinction / Critique sociale du jugement. Pariz: Édition de minuit, 1979, 191.
4 Bourdieu, Pierre. Praktični čut. Ljubljana: Studia humanitatis, 2002, 94.
