Page 60 - Darko Štrajn, Umetnost v realnosti, Dissertationes 18
P. 60
Umetnost v realnosti
Najbrž ni treba posebej poudarjati, da iz tega sledijo posledice na empi-
rični ravni, torej tudi na ravni individualnega. »Govoriti o habitusu, to
je postaviti, da je individualno in celo osebno, subjektivno družbeno, ko-
lektivno. Habitus je socializirana subjektivnost«.5 Kot pravi Andrea Al-
lard, je »vrsta piscev uporabila Bourdieujeva pojma habitusa in dispozi-
cije zato, da bi raziskali kako bi lahko analizirali spol, ‚raso‘ in razred gle-
de na socialni in kulturni kapital.«6 Avtorica v tem članku nadalje poka-
že na to, kar implicitno trdimo tudi mi v našem besedilu, da namreč, raz-
lični avtorji jemljejo in za svoje namene uporabljajo Bourdieujeve različ-
ne opredelitve habitusa iz različnih obdobij, kar kajpak ustvarja precej ne-
sporazumov. Kljub vsemu temu pa morda lahko zatrdimo, da se v kvali-
ficiranem razpravljanju vendar nasploh dobro razumemo glede teoretske
teže pojma kakor tudi glede njegovega analitičnega in kritičnega nabo-
ja, ko gre za dešifriranje razmerij in odnosov v polju družbene realnosti.
Habitus kot pojem jasno funkcionira v kontekstu vrste drugih kon-
ceptov, med katerimi najdemo še vrsto že omenjenih specifično Bour-
dieujevih pojmov. Za našo rabo v tem besedilu je seveda ključen pojem
družbenega prostora (espace social), ki je definiran z »vzajemnim izklju-
čevanjem ali z razločevanjem različnih položajev, ki ga konstituirajo«.7
Družbeni prostor se »na bolj ali manj deformiran način prevaja v fizič-
ni prostor, v obliki določene razporeditve dejavnikov in lastnin«.8 Tako
se zdaj lahko znajdemo v mestu, ki je zgoščeni družbeni prostor, čigar
družbenost se izraža »realno in simbolno«, čemur pritrjujejo odnosi
med mestnimi četrtmi, ulicami, predmestji.
Benjamin in refleksivnost kot dejavnik urbanosti
Kot lahko sklenemo glede na poglavitni pomen pojma habitusa, je
refleksivno razumevanje ujeto v koordinate spomina v razmerju s histo-
ričnim dispozitivom. Kot smo namignili že v uvodnem razdelku tega
poglavja, to lepo vidimo v Benjaminovih poskusih premisleka urbanega:
»Pariz stoji nad sistemom votlin, hrup metroja in zgornje bobnenje žele-
znice v vsakem omnibusu, v vsakem tovornem vozilu zbujata dolgotraj-
ni odmev. In ta veliki tehnični sistem ulic in cevi se križa s starodavnimi
5 Bourdieu, Pierre. Réponses. Paris : Seuil,1992, 101.
6 Allard, Andrea C. Capitalizing on Bourdieu. V: Theory and Research in Education, volume 3, number
1. 2005, 63–79, 66.
7 Bourdieu, Pierre. Méditations pascaliennes. Pariz: Seuil, 1997, 161.
8 Ibid., 162.
Najbrž ni treba posebej poudarjati, da iz tega sledijo posledice na empi-
rični ravni, torej tudi na ravni individualnega. »Govoriti o habitusu, to
je postaviti, da je individualno in celo osebno, subjektivno družbeno, ko-
lektivno. Habitus je socializirana subjektivnost«.5 Kot pravi Andrea Al-
lard, je »vrsta piscev uporabila Bourdieujeva pojma habitusa in dispozi-
cije zato, da bi raziskali kako bi lahko analizirali spol, ‚raso‘ in razred gle-
de na socialni in kulturni kapital.«6 Avtorica v tem članku nadalje poka-
že na to, kar implicitno trdimo tudi mi v našem besedilu, da namreč, raz-
lični avtorji jemljejo in za svoje namene uporabljajo Bourdieujeve različ-
ne opredelitve habitusa iz različnih obdobij, kar kajpak ustvarja precej ne-
sporazumov. Kljub vsemu temu pa morda lahko zatrdimo, da se v kvali-
ficiranem razpravljanju vendar nasploh dobro razumemo glede teoretske
teže pojma kakor tudi glede njegovega analitičnega in kritičnega nabo-
ja, ko gre za dešifriranje razmerij in odnosov v polju družbene realnosti.
Habitus kot pojem jasno funkcionira v kontekstu vrste drugih kon-
ceptov, med katerimi najdemo še vrsto že omenjenih specifično Bour-
dieujevih pojmov. Za našo rabo v tem besedilu je seveda ključen pojem
družbenega prostora (espace social), ki je definiran z »vzajemnim izklju-
čevanjem ali z razločevanjem različnih položajev, ki ga konstituirajo«.7
Družbeni prostor se »na bolj ali manj deformiran način prevaja v fizič-
ni prostor, v obliki določene razporeditve dejavnikov in lastnin«.8 Tako
se zdaj lahko znajdemo v mestu, ki je zgoščeni družbeni prostor, čigar
družbenost se izraža »realno in simbolno«, čemur pritrjujejo odnosi
med mestnimi četrtmi, ulicami, predmestji.
Benjamin in refleksivnost kot dejavnik urbanosti
Kot lahko sklenemo glede na poglavitni pomen pojma habitusa, je
refleksivno razumevanje ujeto v koordinate spomina v razmerju s histo-
ričnim dispozitivom. Kot smo namignili že v uvodnem razdelku tega
poglavja, to lepo vidimo v Benjaminovih poskusih premisleka urbanega:
»Pariz stoji nad sistemom votlin, hrup metroja in zgornje bobnenje žele-
znice v vsakem omnibusu, v vsakem tovornem vozilu zbujata dolgotraj-
ni odmev. In ta veliki tehnični sistem ulic in cevi se križa s starodavnimi
5 Bourdieu, Pierre. Réponses. Paris : Seuil,1992, 101.
6 Allard, Andrea C. Capitalizing on Bourdieu. V: Theory and Research in Education, volume 3, number
1. 2005, 63–79, 66.
7 Bourdieu, Pierre. Méditations pascaliennes. Pariz: Seuil, 1997, 161.
8 Ibid., 162.
