Page 58 - Darko Štrajn, Umetnost v realnosti, Dissertationes 18
P. 58
Umetnost v realnosti
ljij razlikuje ne samo po neposredno vidnih zunanjih lastnostih, kakr-
šne so velikost naselij, poglavitne dejavnosti, ki v teh naseljih potekajo
ipd., ampak tudi po tem kako te razlike dojemajo na obeh straneh raz-
likovanosti. Ta dojemanja, videnja, percepcije, ki vstopajo v vsakdanjo
govorico, imajo učinke: tako so, denimo, različne idealizacije vaške idi-
le ali »bližine naravi« nekakšna operativna ideologija sodobnega tren-
da prehajanja urbanih prebivalcev v prenovljene hiše v vaseh, v katere pa
po navadi prinesejo naprave, ki jih obkrožajo v urbanem okolju. Seve-
da vemo, da se dogaja še močnejše in »usodnejše« nasprotno prehaja-
nje, namreč iz ruralnega v urbano, pri čemer gre tako za označevalce ru-
ralnosti v arhitekturnih (v eksterierju in še bolj v interierju) kot v men-
talnih shemah. Kajpak so praviloma to sheme, ki jih proizvede prav sam
ta prenos in so, prej kot karkoli »avtentično« ruralnega, predvsem ne-
kaj vulgarizirano urbanega. Kot take se te sheme vpisujejo tudi v inte-
lektualne drže, ki podpirajo kulturno in politično konservativne usme-
ritve v ustanovah izobraževanja, kulture in seveda predvsem politične-
ga sistema.
Razumevanje urbanega intelektualnega habitusa se neizogibno lah-
ko izreče samo refleksivno, nujno je ujeto v koordinate spomina v raz-
merju s historičnim dispozitivom in je, če naj ne povemo takoj vsega na-
enkrat, po Martucellju2 izrekljivo v gramatikah posameznika. Vse to se
kaže v Benjaminovih poskusih premisleka urbanega tako v za silo ureje-
nima esejema o Baudelairu kot tudi v zbrkljanih in verjetno za vedno se-
miotično odprtih Pasažah. Če to gledišče razvijemo, se nam lahko odpre
razumevanje intelektualnega habitusa, vidnega tudi skozi objektive ka-
mer Francoisa Truffauta, Woodyja Allena in Boštjana Hladnika.
Bourdieujev pojem habitusa
Če naj torej govorimo o intelektualnem habitusu, se najprej lotimo
precej zahtevne naloge prikazati pojem habitusa. Kolikor gre za habitus
kot teoretski pojem, je jasno, da govorimo o pojmu, ki ga je razvil Pier-
re Bourdieu, kar je danes znano in nepreštevnokrat ponovljeno v huma-
nističnih in družboslovnih konverzacijah, v člankih, v poljudnih zapi-
sih in seveda tudi v takih virih informacij, kakršna je Wikipedia. Raz-
meroma široko ukvarjanje s tem pojmom bodisi v neposrednih interpre-
tacijah Bourdieuja bodisi v aplikacijah njegovih pojmov na različnih po-
dročjih, kaže na produktivnost Bourdieujevih izvirnih formulacij tega
pojma. O definicijah habitusa pri Bourdieuju namreč ni mogoče govo-
2 Martuccelli, Danilo. Grammaires de l’individu. Pariz: Gallimard. 2002.
ljij razlikuje ne samo po neposredno vidnih zunanjih lastnostih, kakr-
šne so velikost naselij, poglavitne dejavnosti, ki v teh naseljih potekajo
ipd., ampak tudi po tem kako te razlike dojemajo na obeh straneh raz-
likovanosti. Ta dojemanja, videnja, percepcije, ki vstopajo v vsakdanjo
govorico, imajo učinke: tako so, denimo, različne idealizacije vaške idi-
le ali »bližine naravi« nekakšna operativna ideologija sodobnega tren-
da prehajanja urbanih prebivalcev v prenovljene hiše v vaseh, v katere pa
po navadi prinesejo naprave, ki jih obkrožajo v urbanem okolju. Seve-
da vemo, da se dogaja še močnejše in »usodnejše« nasprotno prehaja-
nje, namreč iz ruralnega v urbano, pri čemer gre tako za označevalce ru-
ralnosti v arhitekturnih (v eksterierju in še bolj v interierju) kot v men-
talnih shemah. Kajpak so praviloma to sheme, ki jih proizvede prav sam
ta prenos in so, prej kot karkoli »avtentično« ruralnega, predvsem ne-
kaj vulgarizirano urbanega. Kot take se te sheme vpisujejo tudi v inte-
lektualne drže, ki podpirajo kulturno in politično konservativne usme-
ritve v ustanovah izobraževanja, kulture in seveda predvsem politične-
ga sistema.
Razumevanje urbanega intelektualnega habitusa se neizogibno lah-
ko izreče samo refleksivno, nujno je ujeto v koordinate spomina v raz-
merju s historičnim dispozitivom in je, če naj ne povemo takoj vsega na-
enkrat, po Martucellju2 izrekljivo v gramatikah posameznika. Vse to se
kaže v Benjaminovih poskusih premisleka urbanega tako v za silo ureje-
nima esejema o Baudelairu kot tudi v zbrkljanih in verjetno za vedno se-
miotično odprtih Pasažah. Če to gledišče razvijemo, se nam lahko odpre
razumevanje intelektualnega habitusa, vidnega tudi skozi objektive ka-
mer Francoisa Truffauta, Woodyja Allena in Boštjana Hladnika.
Bourdieujev pojem habitusa
Če naj torej govorimo o intelektualnem habitusu, se najprej lotimo
precej zahtevne naloge prikazati pojem habitusa. Kolikor gre za habitus
kot teoretski pojem, je jasno, da govorimo o pojmu, ki ga je razvil Pier-
re Bourdieu, kar je danes znano in nepreštevnokrat ponovljeno v huma-
nističnih in družboslovnih konverzacijah, v člankih, v poljudnih zapi-
sih in seveda tudi v takih virih informacij, kakršna je Wikipedia. Raz-
meroma široko ukvarjanje s tem pojmom bodisi v neposrednih interpre-
tacijah Bourdieuja bodisi v aplikacijah njegovih pojmov na različnih po-
dročjih, kaže na produktivnost Bourdieujevih izvirnih formulacij tega
pojma. O definicijah habitusa pri Bourdieuju namreč ni mogoče govo-
2 Martuccelli, Danilo. Grammaires de l’individu. Pariz: Gallimard. 2002.
