Page 48 - Darko Štrajn, Umetnost v realnosti, Dissertationes 18
P. 48
Umetnost v realnosti
nejšega, recimo do Chaplina. Napredni odnos pri tem označuje zadovoljstvo
ob gledanju in doživljanju, ki prehaja neposredno in pristno v povezavo s sta-
liščem strokovnega ocenjevalca.12
Semantično polje, ki ga zariše pojem »družbenega pomena«, je ve-
likansko področje, ki ga, če se izrazimo nekoliko klišejsko, pač ni lah-
ko opisati. Mesto sorazmerno splošne pismenosti v Benjaminovih časih
je danes zasedla sorazmerno visoka splošna izobraženost, ne glede na to
ali je ta izobraženost formalna ali neformalna. Estetske oblike so postale
atributi vsakdanjega življenja. Čeprav je razpravljanje o problemih forme
estetskih objektov (vključno s produkti »tehnoloških« umetnosti) lah-
ko še vedno elitna naloga estetske teorije, pa tudi ni dvoma, da se estetska
produkcija vmešava v reprodukcijo družbe na veliko bolj odločilen način
kot si je nekoč sploh kdo lahko predstavljal. Pojem »visoke umetnosti«
je potemtakem izgubil svoj polni pomen; postal je predvsem izraz dolo-
čenega nazora, ki se ne nanaša toliko na umetnost kot se nanaša na druž-
bo. S tem, ko model konkurenčne ekonomije na bogatem Zahodu (ki
zdaj v kulturnem pogledu vključuje tudi večino nekdanjega socialistič-
nega sveta) še naprej (re)producira razredne razlike, množična kultura
simbolnim represijam in ekspresijam teh razlik dodeljuje pomen social-
ne igre ali, kot bi rekli z Davidom Chaneyjem,13 pomen »javne drame«.
Umetnost in vprašanje hegemonije
Ni evidence o tem, da bi se Benjamin in Gramsci pomembneje zave-
dala obstoja drug drugega, kljub temu pa ni težko razbrati nekaterih po-
dobnih teoretičnih in političnih motivov v njunih spisih. Gramsci v svo-
jih Quaderni del carcere piše, da »stari intelektualni in moralni voditelji
družbe čutijo«, da so njihove »‘pridige‘ samo še ‚pridige‘, torej nekaj, kar
ni povezano s stvarnostjo«, ker se »posebna oblika civilizacije, kulture,
morale, ki so jo predstavljali, razkraja«.14 Take opazke bi zlahka primer-
jali z Benjaminovo kritiko Duhamela in njegovih pogledov na film kot
na »zabavo za neizobražene«. Kar pa je Gramsci dodal k temu neizrec-
nemu dialogu, je bil specifični pojem hegemonije, ki je v njegovem delu
pridobil kar kompleksen pomen. V osnovi pa njegova raba pojma delu-
je kot artikulacija »fundamentalnih premestitev«.15 Pomen pojma iz-
12 Benjamin, Walter. Izbrani spisi. Studia Humanitatis:Ljubljana, 1998, 167.
13 Chaney, David. Fictions of Collective Life (Public drama in late modern culture). London, New York:
Routledge, 1993.
14 Gramsci, Antonio. Izbrana dela. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1974, 255.
15 Laclau, Ernesto; Mouffe, Chantal. Hegemony and Socialist Strategy / Towards a Radical Democratic Poli-
tics. London: Verso, 1985, 67.
nejšega, recimo do Chaplina. Napredni odnos pri tem označuje zadovoljstvo
ob gledanju in doživljanju, ki prehaja neposredno in pristno v povezavo s sta-
liščem strokovnega ocenjevalca.12
Semantično polje, ki ga zariše pojem »družbenega pomena«, je ve-
likansko področje, ki ga, če se izrazimo nekoliko klišejsko, pač ni lah-
ko opisati. Mesto sorazmerno splošne pismenosti v Benjaminovih časih
je danes zasedla sorazmerno visoka splošna izobraženost, ne glede na to
ali je ta izobraženost formalna ali neformalna. Estetske oblike so postale
atributi vsakdanjega življenja. Čeprav je razpravljanje o problemih forme
estetskih objektov (vključno s produkti »tehnoloških« umetnosti) lah-
ko še vedno elitna naloga estetske teorije, pa tudi ni dvoma, da se estetska
produkcija vmešava v reprodukcijo družbe na veliko bolj odločilen način
kot si je nekoč sploh kdo lahko predstavljal. Pojem »visoke umetnosti«
je potemtakem izgubil svoj polni pomen; postal je predvsem izraz dolo-
čenega nazora, ki se ne nanaša toliko na umetnost kot se nanaša na druž-
bo. S tem, ko model konkurenčne ekonomije na bogatem Zahodu (ki
zdaj v kulturnem pogledu vključuje tudi večino nekdanjega socialistič-
nega sveta) še naprej (re)producira razredne razlike, množična kultura
simbolnim represijam in ekspresijam teh razlik dodeljuje pomen social-
ne igre ali, kot bi rekli z Davidom Chaneyjem,13 pomen »javne drame«.
Umetnost in vprašanje hegemonije
Ni evidence o tem, da bi se Benjamin in Gramsci pomembneje zave-
dala obstoja drug drugega, kljub temu pa ni težko razbrati nekaterih po-
dobnih teoretičnih in političnih motivov v njunih spisih. Gramsci v svo-
jih Quaderni del carcere piše, da »stari intelektualni in moralni voditelji
družbe čutijo«, da so njihove »‘pridige‘ samo še ‚pridige‘, torej nekaj, kar
ni povezano s stvarnostjo«, ker se »posebna oblika civilizacije, kulture,
morale, ki so jo predstavljali, razkraja«.14 Take opazke bi zlahka primer-
jali z Benjaminovo kritiko Duhamela in njegovih pogledov na film kot
na »zabavo za neizobražene«. Kar pa je Gramsci dodal k temu neizrec-
nemu dialogu, je bil specifični pojem hegemonije, ki je v njegovem delu
pridobil kar kompleksen pomen. V osnovi pa njegova raba pojma delu-
je kot artikulacija »fundamentalnih premestitev«.15 Pomen pojma iz-
12 Benjamin, Walter. Izbrani spisi. Studia Humanitatis:Ljubljana, 1998, 167.
13 Chaney, David. Fictions of Collective Life (Public drama in late modern culture). London, New York:
Routledge, 1993.
14 Gramsci, Antonio. Izbrana dela. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1974, 255.
15 Laclau, Ernesto; Mouffe, Chantal. Hegemony and Socialist Strategy / Towards a Radical Democratic Poli-
tics. London: Verso, 1985, 67.
