Page 52 - Darko Štrajn, Umetnost v realnosti, Dissertationes 18
P. 52
Umetnost v realnosti
polje kulture občinstvu in drugič ga zožujejo na nekaj mistificiranih ka-
nonskih označevalcev česarkoli že, kar pač prikazujejo. Vsekakor te in-
stitucije niso več (če so sploh kdaj bile) »nevtralna« mesta razstavljanja
umetniških objektov, ampak so, kot bi rekla zgoraj omenjena Mieke Bal,
»dejavniki izpostavljanj«, ne toliko umetnikov in njihovih del kot ta-
kih, temveč izpostavljanj konceptualiziranega pogleda na umetnost kot
kulturno blago. Umetniki zunaj teh ustanov so skoraj izumrli, kar na
drugi ravni enako velja tudi za znanstvene raziskovalce (to izvrstno eks-
plicira Lyotard v Postmodernem stanju), ne glede na to ali delujejo v na-
ravoslovju, ki je – vprašanje če je to utemeljeno – dojeto kot bolj kolek-
tivno raziskovalno področje ali delujejo na področju družbenih ved in
humanistike, ki konstitutivno – spet vprašanje koliko utemeljeno – ve-
lja za bolj individualističnega. Prostor zunaj institucij se v industrijski in
postindustrijski družbi kot družbeni prostor, torej kot prostor spreme-
njene realnosti, odpre samo v redkih obdobjih revolucionarnih prelo-
mov, ki prekinjajo daljša obdobja splošnega konformizma, poimenova-
nega porabništvo ali potrošništvo. V pogledu tega tako institucionalizi-
ranega sveta kultura pravzaprav je realnost. Seveda poznamo precej sofi-
sticiranih in kritičnih refleksij te kulture kot, denimo, Jamesonovo teo-
rijo reifikacije ali razlagajoče poskuse številnih avtorjev, ki se opirajo na
Baudrillardov pojem simulakra. Te refleksije nam omogočajo soočenje
s kompleksnostmi družbene realnosti, ki je prenasičena s pomnoženi-
mi podobami in vsemi vrstami drugih sporočil. Vse to se dogaja v obse-
gu, ki je dojet kot »globalen«. Še nikoli doslej ni bila mednarodna me-
njava blaga tako »kulturalizirana«. To ne vključuje samo materialnih
dobrin, ampak tudi tako imenovano »duhovno« blago v širokem raz-
ponu. Freudovsko nezavedno ni bilo nikoli poprej tako »obrnjeno nav-
zven«. Babilon 21. stoletja je globalno prizorišče, kjer nastopa brezmej-
na pluralnost. Kar je zaznano v številnih besedilih na področju analize
kulture kot kolonialni pogled, je vse bolj dislocirano, čeprav je daleč od
tega, da bi bilo izbrisano. A neizbežno se pluralnost uveljavlja tako, da je
reducirana v svojem razponu. Abstrakcije in skupni imenovalci jo absor-
birajo s tem, ko so posamezne reprezentacije selekcionirane in deselekci-
onirane, glede na samoproizvajajoče se pravilo »prepoznavnosti«. Še ve-
dno pa lahko vidimo, da globalni trg živi od menjave, ki zajema vse od
jedi in pijač do izobraževalnih uslug. Vzdržuje ga »prosto prelivanje ka-
pitala«, ki pa v vse globlji krizi globalne ekonomije postaja problematič-
no. Označevalni elementi v tej globalni menjavi so prav različne identite-
te, kar lahko ilustriramo z brezmejnim številom kulturnih artiklov kot
polje kulture občinstvu in drugič ga zožujejo na nekaj mistificiranih ka-
nonskih označevalcev česarkoli že, kar pač prikazujejo. Vsekakor te in-
stitucije niso več (če so sploh kdaj bile) »nevtralna« mesta razstavljanja
umetniških objektov, ampak so, kot bi rekla zgoraj omenjena Mieke Bal,
»dejavniki izpostavljanj«, ne toliko umetnikov in njihovih del kot ta-
kih, temveč izpostavljanj konceptualiziranega pogleda na umetnost kot
kulturno blago. Umetniki zunaj teh ustanov so skoraj izumrli, kar na
drugi ravni enako velja tudi za znanstvene raziskovalce (to izvrstno eks-
plicira Lyotard v Postmodernem stanju), ne glede na to ali delujejo v na-
ravoslovju, ki je – vprašanje če je to utemeljeno – dojeto kot bolj kolek-
tivno raziskovalno področje ali delujejo na področju družbenih ved in
humanistike, ki konstitutivno – spet vprašanje koliko utemeljeno – ve-
lja za bolj individualističnega. Prostor zunaj institucij se v industrijski in
postindustrijski družbi kot družbeni prostor, torej kot prostor spreme-
njene realnosti, odpre samo v redkih obdobjih revolucionarnih prelo-
mov, ki prekinjajo daljša obdobja splošnega konformizma, poimenova-
nega porabništvo ali potrošništvo. V pogledu tega tako institucionalizi-
ranega sveta kultura pravzaprav je realnost. Seveda poznamo precej sofi-
sticiranih in kritičnih refleksij te kulture kot, denimo, Jamesonovo teo-
rijo reifikacije ali razlagajoče poskuse številnih avtorjev, ki se opirajo na
Baudrillardov pojem simulakra. Te refleksije nam omogočajo soočenje
s kompleksnostmi družbene realnosti, ki je prenasičena s pomnoženi-
mi podobami in vsemi vrstami drugih sporočil. Vse to se dogaja v obse-
gu, ki je dojet kot »globalen«. Še nikoli doslej ni bila mednarodna me-
njava blaga tako »kulturalizirana«. To ne vključuje samo materialnih
dobrin, ampak tudi tako imenovano »duhovno« blago v širokem raz-
ponu. Freudovsko nezavedno ni bilo nikoli poprej tako »obrnjeno nav-
zven«. Babilon 21. stoletja je globalno prizorišče, kjer nastopa brezmej-
na pluralnost. Kar je zaznano v številnih besedilih na področju analize
kulture kot kolonialni pogled, je vse bolj dislocirano, čeprav je daleč od
tega, da bi bilo izbrisano. A neizbežno se pluralnost uveljavlja tako, da je
reducirana v svojem razponu. Abstrakcije in skupni imenovalci jo absor-
birajo s tem, ko so posamezne reprezentacije selekcionirane in deselekci-
onirane, glede na samoproizvajajoče se pravilo »prepoznavnosti«. Še ve-
dno pa lahko vidimo, da globalni trg živi od menjave, ki zajema vse od
jedi in pijač do izobraževalnih uslug. Vzdržuje ga »prosto prelivanje ka-
pitala«, ki pa v vse globlji krizi globalne ekonomije postaja problematič-
no. Označevalni elementi v tej globalni menjavi so prav različne identite-
te, kar lahko ilustriramo z brezmejnim številom kulturnih artiklov kot
