Page 51 - Darko Štrajn, Umetnost v realnosti, Dissertationes 18
P. 51
Umetnost brez meja?
gmatične in hermetične, je prispeval specifičen pogled na urbano subjek-
tivnost in še zlasti na realnost, ki jo je taka subjektivnost nenamerno pro-
izvajala. Po filmu Povečava (Blow up – 1966), posnetem na podlagi po-
vesti Julia Cortázarja, je Antonioni postal zelo transparenten, kajti za-
znano realnost je identificiral kot tisto, ki je povsem enaka oni, ki jo –
v danem primeru – proizvede aparatura reprezentacije v obeh možnih
smislih (kot kamera in kot družbeno polje pomenov). Ob tem je pomen-
ljivo dejstvo, da je vsaj v Evropi Antonionijeve filme sprejelo dokaj širo-
ko občinstvo. Istočasno so šestdeseta leta prinesla množično participaci-
jo urbane mladine v komunikaciji pomnoženih pomenov. Osrednji mo-
tiv oblikovalke Mary Quant je bil » /.../ raztegniti pomen mode onkraj
klasičnih krojev visoke mode za premožne«.21 »Navadni ljudje« so izra-
zili svoje odgovore na vprašanje o njihovi identiteti s svojimi lastnimi te-
lesi tako, da so »animirali« kreacije Mary Quant in drugih kreatorjev z
londonske ulice Carnaby. Od takrat so modni kreatorji postali podobni
temu, kar so filozofi prenehali biti: neke vrste preroki družbene realno-
sti, ki jo sociologa Bourdieu in Giddens definirata kot refleksivno druž-
bo. Treba je na tanko prisluhniti temu, kar imajo povedati ljudje kot so
Karl Lagerfeld, Viviane Westwood in Jean-Paul Gaultier in temu, kako
njihovi opisi šivanja oblek ter razlage tega, kaj predstavljajo njihove krea-
cije, korespondirajo z atributi konstitutivno nestabilne realnosti, v kate-
ri (medijsko) prenesena informacija preneha biti »samo« informacija in
»postane eno od dejstev, ki sestavljajo naše okolje«.22
V nasprotju s tiskanimi materiali prejšnjih stoletij reprezentaci-
je globalne kulture zarisujejo razširjeno vizualno področje, kjer še zla-
sti odločilno gibljive podobe determinirajo razpon različnih modusov
percepcije, ki je tudi v najbolj pasivni obliki nehote aktivna, vključuje
»spontano« branje, dekodiranje, razbiranje, identificiranje, ipd. Tudi
obramba pred kompleksnostjo pomenov, s katero subjekta oskrbi ideo-
logija, ki je lahko religiozna, politična in vsakdanja (ali vse to hkrati)
subjekta ne zaščiti pred sugestijo realnosti, ki jo vsebuje samo razmer-
je percepcije. Današnji mediji, seveda skupaj z digitalnimi interaktivni-
mi mediji, predstavljajo in proizvajajo spremenjeno in spreminjajočo se
realnost, ki jo zaznamuje ekspanzija kulture, poganjane z močno ume-
tniško proizvodnjo. Muzeji in galerije, med drugimi »tradicionalnimi«
ustanovami, se spreminjajo v laboratorije kontinuirane proizvodnje vari-
acij pomenov, interpretacij in ideoloških interpelacij. Včasih širijo vidno
21 Bernard, Barbara. Fashion in the 60s. London, New York: Academy Editions, St. Martin’s Press, 1978,
8.
22 Lyotard, Jean-François. Sublimno in avantgarda. V: M’ars št. 4, 1991, 26–32, 31
gmatične in hermetične, je prispeval specifičen pogled na urbano subjek-
tivnost in še zlasti na realnost, ki jo je taka subjektivnost nenamerno pro-
izvajala. Po filmu Povečava (Blow up – 1966), posnetem na podlagi po-
vesti Julia Cortázarja, je Antonioni postal zelo transparenten, kajti za-
znano realnost je identificiral kot tisto, ki je povsem enaka oni, ki jo –
v danem primeru – proizvede aparatura reprezentacije v obeh možnih
smislih (kot kamera in kot družbeno polje pomenov). Ob tem je pomen-
ljivo dejstvo, da je vsaj v Evropi Antonionijeve filme sprejelo dokaj širo-
ko občinstvo. Istočasno so šestdeseta leta prinesla množično participaci-
jo urbane mladine v komunikaciji pomnoženih pomenov. Osrednji mo-
tiv oblikovalke Mary Quant je bil » /.../ raztegniti pomen mode onkraj
klasičnih krojev visoke mode za premožne«.21 »Navadni ljudje« so izra-
zili svoje odgovore na vprašanje o njihovi identiteti s svojimi lastnimi te-
lesi tako, da so »animirali« kreacije Mary Quant in drugih kreatorjev z
londonske ulice Carnaby. Od takrat so modni kreatorji postali podobni
temu, kar so filozofi prenehali biti: neke vrste preroki družbene realno-
sti, ki jo sociologa Bourdieu in Giddens definirata kot refleksivno druž-
bo. Treba je na tanko prisluhniti temu, kar imajo povedati ljudje kot so
Karl Lagerfeld, Viviane Westwood in Jean-Paul Gaultier in temu, kako
njihovi opisi šivanja oblek ter razlage tega, kaj predstavljajo njihove krea-
cije, korespondirajo z atributi konstitutivno nestabilne realnosti, v kate-
ri (medijsko) prenesena informacija preneha biti »samo« informacija in
»postane eno od dejstev, ki sestavljajo naše okolje«.22
V nasprotju s tiskanimi materiali prejšnjih stoletij reprezentaci-
je globalne kulture zarisujejo razširjeno vizualno področje, kjer še zla-
sti odločilno gibljive podobe determinirajo razpon različnih modusov
percepcije, ki je tudi v najbolj pasivni obliki nehote aktivna, vključuje
»spontano« branje, dekodiranje, razbiranje, identificiranje, ipd. Tudi
obramba pred kompleksnostjo pomenov, s katero subjekta oskrbi ideo-
logija, ki je lahko religiozna, politična in vsakdanja (ali vse to hkrati)
subjekta ne zaščiti pred sugestijo realnosti, ki jo vsebuje samo razmer-
je percepcije. Današnji mediji, seveda skupaj z digitalnimi interaktivni-
mi mediji, predstavljajo in proizvajajo spremenjeno in spreminjajočo se
realnost, ki jo zaznamuje ekspanzija kulture, poganjane z močno ume-
tniško proizvodnjo. Muzeji in galerije, med drugimi »tradicionalnimi«
ustanovami, se spreminjajo v laboratorije kontinuirane proizvodnje vari-
acij pomenov, interpretacij in ideoloških interpelacij. Včasih širijo vidno
21 Bernard, Barbara. Fashion in the 60s. London, New York: Academy Editions, St. Martin’s Press, 1978,
8.
22 Lyotard, Jean-François. Sublimno in avantgarda. V: M’ars št. 4, 1991, 26–32, 31
