Page 49 - Darko Štrajn, Umetnost v realnosti, Dissertationes 18
P. 49
Umetnost brez meja?
vira iz okolja ruske socialne demokracije, kar sta poudarila tudi Laclau
in Mouffe: »/.../ postalo je nujno opredeliti novi tip razmerja med dela-
vskim razredom in tujimi nalogami, ki jih je moral prevzeti v danem tre-
nutku. To nenavadno razmerje so poimenovali ‚hegemonija‘«.16 Gram-
scijeve premestitve, ki vključujejo koncept »materialnosti ideologije«,
kar nas oddaljuje od »stare distinkcije baza/nadgradnja«, končno pri-
peljejo h konceptu »političnih subjektov«. Za Gramscija to » /…/niso
– strogo vzeto – razredi, ampak kompleksne ‚kolektivne volje‘; podob-
no, ideološki elementi, ki jih artikulira hegemonski razred nimajo nuj-
no razredne pripadnosti«.17 Tu se ne moremo na dolgo in široko posve-
čati dokazovanju tega sklepa še posebej zato, ker govorimo o označeval-
cih z raznorodnih področij kulture in umetnosti. V vsem povojnem ob-
dobju, ko je bil zahodni svet družbeni prostor velikih dosežkov, frivol-
nosti in simbolnih prevratov v umetnostih, hkrati pa tudi prostor za fa-
scinantni razcvet popularne kulture, smo imeli opravka s hegemonični-
mi težnjami spričo vsiljujočega se vpliva ideološke politične razlike med
»dvema svetovoma«. Vladavina »ideologije« pa je bila vseeno površna,
saj kar zadeva kulturo in vsaj del družbenih ved. Značilnosti omenjene-
ga gramscijevskega pomena termina hegemonije so bile zaznavne v po-
gledih na kulturo in umetnost ravno v tem obdobju. S te perspektive se
lahko povsem strinjamo z naslednjimi ugotovitvami:
Ker je bila višja zahodna kultura nasploh produkt predtehnološke ere, se ko-
maj kaj lahko čudimo temu, da se tisti, ki skušajo podpirati eno, znajdejo v
položaju zastopanja druge. Namreč, od Mathewa Arnolda do F. R. Leavisa
od Raymonda Williamsa do Richarda Hoggarta, od Theodorja Roszaka do
Charlesa Reicha se soočamo z možmi, katerih privrženost kulturnim vre-
dnotam se zdi neizbežno spojena z nostalgičnim ozirom na organsko sku-
pnost, katere delo in kultura sta dva aspekta enotnega življenja. In ker so bili
tako levi kot desni kritiki tako izneverjeni v svojem prepričanju, da bo krajši
delovni teden ključ k novi in polnejši eksistenci, se je desnica obrnila v prete-
klost, pri tem pa je pogosto zanemarila družbeno ceno predtehnološke kul-
ture, levica pa se je usmerila k neki oddaljeni prihodnosti, v kateri se bodo
trenutne omejitve umaknile polno uveljavljeni brezrazredni kulturi, ki je ne
vodijo racionalistične ozkosti.18
Taki vpogledi so se kopičili v sedemdesetih letih, še posebej po za-
mrtju hrupnih političnih aktivnosti, ki so se dotaknile vseh umetniških
16 Ibid., 50.
17 Gramsci, Antonio. Izbrana dela. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1974, 67.
18 Bigsby, C. W. E. The Politics of Popular Culture. V: Approaches to Popular Culture (ur. C. W. E. Bigs-
by). London: Edward Arnold, 1976, 16.
vira iz okolja ruske socialne demokracije, kar sta poudarila tudi Laclau
in Mouffe: »/.../ postalo je nujno opredeliti novi tip razmerja med dela-
vskim razredom in tujimi nalogami, ki jih je moral prevzeti v danem tre-
nutku. To nenavadno razmerje so poimenovali ‚hegemonija‘«.16 Gram-
scijeve premestitve, ki vključujejo koncept »materialnosti ideologije«,
kar nas oddaljuje od »stare distinkcije baza/nadgradnja«, končno pri-
peljejo h konceptu »političnih subjektov«. Za Gramscija to » /…/niso
– strogo vzeto – razredi, ampak kompleksne ‚kolektivne volje‘; podob-
no, ideološki elementi, ki jih artikulira hegemonski razred nimajo nuj-
no razredne pripadnosti«.17 Tu se ne moremo na dolgo in široko posve-
čati dokazovanju tega sklepa še posebej zato, ker govorimo o označeval-
cih z raznorodnih področij kulture in umetnosti. V vsem povojnem ob-
dobju, ko je bil zahodni svet družbeni prostor velikih dosežkov, frivol-
nosti in simbolnih prevratov v umetnostih, hkrati pa tudi prostor za fa-
scinantni razcvet popularne kulture, smo imeli opravka s hegemonični-
mi težnjami spričo vsiljujočega se vpliva ideološke politične razlike med
»dvema svetovoma«. Vladavina »ideologije« pa je bila vseeno površna,
saj kar zadeva kulturo in vsaj del družbenih ved. Značilnosti omenjene-
ga gramscijevskega pomena termina hegemonije so bile zaznavne v po-
gledih na kulturo in umetnost ravno v tem obdobju. S te perspektive se
lahko povsem strinjamo z naslednjimi ugotovitvami:
Ker je bila višja zahodna kultura nasploh produkt predtehnološke ere, se ko-
maj kaj lahko čudimo temu, da se tisti, ki skušajo podpirati eno, znajdejo v
položaju zastopanja druge. Namreč, od Mathewa Arnolda do F. R. Leavisa
od Raymonda Williamsa do Richarda Hoggarta, od Theodorja Roszaka do
Charlesa Reicha se soočamo z možmi, katerih privrženost kulturnim vre-
dnotam se zdi neizbežno spojena z nostalgičnim ozirom na organsko sku-
pnost, katere delo in kultura sta dva aspekta enotnega življenja. In ker so bili
tako levi kot desni kritiki tako izneverjeni v svojem prepričanju, da bo krajši
delovni teden ključ k novi in polnejši eksistenci, se je desnica obrnila v prete-
klost, pri tem pa je pogosto zanemarila družbeno ceno predtehnološke kul-
ture, levica pa se je usmerila k neki oddaljeni prihodnosti, v kateri se bodo
trenutne omejitve umaknile polno uveljavljeni brezrazredni kulturi, ki je ne
vodijo racionalistične ozkosti.18
Taki vpogledi so se kopičili v sedemdesetih letih, še posebej po za-
mrtju hrupnih političnih aktivnosti, ki so se dotaknile vseh umetniških
16 Ibid., 50.
17 Gramsci, Antonio. Izbrana dela. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1974, 67.
18 Bigsby, C. W. E. The Politics of Popular Culture. V: Approaches to Popular Culture (ur. C. W. E. Bigs-
by). London: Edward Arnold, 1976, 16.
