Page 50 - Darko Štrajn, Umetnost v realnosti, Dissertationes 18
P. 50
Umetnost v realnosti
področij na Zahodu. Postalo je vidno, da kulturna in politična hegemo-
nija v svoji soodvisnosti razbijata vsakršno enoznačnost pomenov takih
ideoloških pojmov kot so progresivnost in konservativnost, lepo in grdo,
politično levo in desno, ipd. Čeprav lahko najdemo določene politične
označevalce na kulturnih in umetniških področjih, nedvomno razde-
ljujočih različne politike, ki na svoji strani zrcalijo nekatere hegemonske
»vrednote«, pa po navadi ne moremo biti gotovi kateri politični ten-
denci bodo všeč družbeni učinki katerekoli prebojne umetniške pra-
kse. Postmoderno pluralnost, ne glede na to kako jo zapopademo v teo-
retskem dojemanju, okarakterizira razlikovalna igra, ki razmešča nara-
zen, ne kakšne »velike Subjekte«, ampak drobne subjektivnosti, ki ima-
jo, če se lahko tako izrazimo, nizko stopnjo hegemoničnega vpliva. Lyo-
tard omenja »jezikovne igre«, ki se vpisujejo v dispozitiv »neke splošne
agonistike«.19 Ne glede na to koliko strasti, organizacije in – zakaj ne?
– genija, je investirano v stvaritev ali v dogodek, je hegemonski učinek
tako ali drugače merljiv z odzivom trga. Mnogo kasnejši nastop absolu-
tizma informacije je samo še poudaril ta vidik in še bolj nazorno se je po-
kazalo, da je subjektivnost, ki je slej ko prej v središču estetske prakse,
konstituirana s tržnim »kontekstom«. Umetnostni trg »/…/ na ume-
tnika deluje kot nekakšna vaba. Te privlačnosti novuma ne gre razlaga-
ti zgolj kot umetnikovo korumpiranost, prej jo omogoča karakteristično
zamenjevanje inovacije in dogodka, prav to pa kapitalizmu daje njemu
lastno časovnost. ‚Moč‘ informacije je /.../ obratno sorazmerna pomenu,
ki bi ji pripadal v kodu, s katerim razpolaga naslovnik«.20
Nemara je to bilo temeljno »odkritje« šestdesetih in sedemdesetih
let, ko je nekaj umetnikov na različnih področjih estetiških praks reagi-
ralo na nova prepoznanja različnih konstrukcij realnosti, zavedajoč se,
da bo rezultat te njihove reakcije – pač določeno umetniško delo – tržna
informacija. Andy Warhol je »opisal« realnost modernega industrijske-
ga sveta z eklektičnimi kompozicijami, ki so predvsem povnanjale pro-
ces množične reprodukcije. V svojih podobah pomnoženih ikon zvez-
dniškega sistema (Marilyn Monroe, Elvis Presley itd.) je prepričljivo de-
monstriral to, da je v takem svetu kategorija edinstvenosti stvar proce-
sa razmnoževanja. Če upoštevamo, da je postavil raven primerjave med
Campbellovimi konzervami z juho in filmskimi ikonami, lahko rečemo,
da je Warhol anticipiral postmoderno rabo kategorije reifikacije. Miche-
langelo Antonioni, čigar filme so v času nastanka jemali za nekoliko eni-
19 Lyotard, Jean-François. Postmoderno stanje. Ljubljana: Analecta, 2002, 23.
20 Lyotard, Jean-François. Sublimno in avantgarda. V: M’ars št. 4, 1991, 26–32, 31.
področij na Zahodu. Postalo je vidno, da kulturna in politična hegemo-
nija v svoji soodvisnosti razbijata vsakršno enoznačnost pomenov takih
ideoloških pojmov kot so progresivnost in konservativnost, lepo in grdo,
politično levo in desno, ipd. Čeprav lahko najdemo določene politične
označevalce na kulturnih in umetniških področjih, nedvomno razde-
ljujočih različne politike, ki na svoji strani zrcalijo nekatere hegemonske
»vrednote«, pa po navadi ne moremo biti gotovi kateri politični ten-
denci bodo všeč družbeni učinki katerekoli prebojne umetniške pra-
kse. Postmoderno pluralnost, ne glede na to kako jo zapopademo v teo-
retskem dojemanju, okarakterizira razlikovalna igra, ki razmešča nara-
zen, ne kakšne »velike Subjekte«, ampak drobne subjektivnosti, ki ima-
jo, če se lahko tako izrazimo, nizko stopnjo hegemoničnega vpliva. Lyo-
tard omenja »jezikovne igre«, ki se vpisujejo v dispozitiv »neke splošne
agonistike«.19 Ne glede na to koliko strasti, organizacije in – zakaj ne?
– genija, je investirano v stvaritev ali v dogodek, je hegemonski učinek
tako ali drugače merljiv z odzivom trga. Mnogo kasnejši nastop absolu-
tizma informacije je samo še poudaril ta vidik in še bolj nazorno se je po-
kazalo, da je subjektivnost, ki je slej ko prej v središču estetske prakse,
konstituirana s tržnim »kontekstom«. Umetnostni trg »/…/ na ume-
tnika deluje kot nekakšna vaba. Te privlačnosti novuma ne gre razlaga-
ti zgolj kot umetnikovo korumpiranost, prej jo omogoča karakteristično
zamenjevanje inovacije in dogodka, prav to pa kapitalizmu daje njemu
lastno časovnost. ‚Moč‘ informacije je /.../ obratno sorazmerna pomenu,
ki bi ji pripadal v kodu, s katerim razpolaga naslovnik«.20
Nemara je to bilo temeljno »odkritje« šestdesetih in sedemdesetih
let, ko je nekaj umetnikov na različnih področjih estetiških praks reagi-
ralo na nova prepoznanja različnih konstrukcij realnosti, zavedajoč se,
da bo rezultat te njihove reakcije – pač določeno umetniško delo – tržna
informacija. Andy Warhol je »opisal« realnost modernega industrijske-
ga sveta z eklektičnimi kompozicijami, ki so predvsem povnanjale pro-
ces množične reprodukcije. V svojih podobah pomnoženih ikon zvez-
dniškega sistema (Marilyn Monroe, Elvis Presley itd.) je prepričljivo de-
monstriral to, da je v takem svetu kategorija edinstvenosti stvar proce-
sa razmnoževanja. Če upoštevamo, da je postavil raven primerjave med
Campbellovimi konzervami z juho in filmskimi ikonami, lahko rečemo,
da je Warhol anticipiral postmoderno rabo kategorije reifikacije. Miche-
langelo Antonioni, čigar filme so v času nastanka jemali za nekoliko eni-
19 Lyotard, Jean-François. Postmoderno stanje. Ljubljana: Analecta, 2002, 23.
20 Lyotard, Jean-François. Sublimno in avantgarda. V: M’ars št. 4, 1991, 26–32, 31.
