Page 20 - Darko Štrajn, Umetnost v realnosti, Dissertationes 18
P. 20
Umetnost v realnosti
konsekvenc, treba iskati v njegovi očitni strasti do estetike. Ni pa mogo-
če izključiti tudi tega, da so bile nemara take konsekvence v tistem času
preprosto neizrekljive, »nesporočljive«, kar bi lahko dokazala samo te-
meljita dekonstrukcija zgodovinskega obdobja in v njem vzniklih dis-
kurzov. Lahko postavimo še drugo hipotezo, po kateri razlika med Be-
njaminom in Adornom zadeva končni motivaciji obeh avtorjev. Ador-
nov pojem subjekta, ki ga je v primerjavi z Benjaminovim bolj impli-
citnim in ne ravno definitivnim pojmom subjekta, mnogo bolj določal
okvirno kantovski etični označevalec, je bil vir opaznega nesporazuma,
ki pa je pravzaprav bil točka resne konceptualne razlike. Če bi to poseb-
no temo razvijali naprej, bi nemara lahko pokazali, da je Benjamin bil fi-
lozofsko veliko bolj eksplicitno materialist in – o tem spričo njegove pre-
zgodnje smrti lahko samo ugibamo – potencialno nosilec perspektivnej-
še smeri možnega razvoja kritične teorije kot podlage za intervencijo v
družbeno realnost namesto kot podlage za resignacijo nasproti »upra-
vljanemu svetu« poznega kapitalizma. Ta razprava pa bi nas zdaj lah-
ko oddaljila v preveč »filološko« analiziranje in stran od osnovnega na-
mena pokazati na prelomni pomen Benjaminove določitve pojma mno-
žične kulture, ki je kljub temu, da je ostal nekoliko nedorečen, odločil-
no opredelil celotni kontekst, v katerem se smisel razmerja umetnosti
in realnosti popolnoma spremeni v inverziji klasične estetike sublimne-
ga. Razliko, na katero tu mislimo povzema Žižek, sklicujoč se na Pippi-
novo6 vizijo umetnosti po Heglu: » /…/ ni transcendentne Resnice, od
katere mi kot končni ljudje ostajamo za vedno odrezani, bodisi v for-
mi Neskončne Realnosti, ki je umetnost ne more primerno reprezentira-
ti bodisi v formi preveč sublimnega Božanstva, da bi ga dojel naš konč-
ni razum.«7
Izhodišče, iz katerega je mogoče izvesti teoretske konsekvence, Be-
njamin nadalje formulira tako, da se še dodatno potrdi naša poanta o
tem, da mu ne gre za določitev avtomatizma v shematiki razmerja baze
in nadzidave. Kajti Benjamina v zvezi s »prognostičnimi zahtevami«
ne zanimajo toliko teze o umetnosti proletariata po osvojitvi oblasti ali
celo v brezrazredni družbi, kot ga zanimajo »teze o razvojnih tendencah
umetnosti v sedanjih produkcijskih razmerah«. Videli bomo, da nam
Benjamin s svojo obravnavo sprememb na področju umetniške produk-
cije nudi argumente za aktualizacijo in razširitev njegovih tez s področja
umetnosti na bližnja področja v nadzidavi, saj se bo izkazalo, da so trans-
6 Pippin, Robert. The Persistence of Subjectivity, Cambridge: CambridgeUniversity Press. 2005.
7 Žižek, Slavoj. Less than nothing : Hegel and the shadow of dialectical materialism. London: Verso, 2012,
254.
konsekvenc, treba iskati v njegovi očitni strasti do estetike. Ni pa mogo-
če izključiti tudi tega, da so bile nemara take konsekvence v tistem času
preprosto neizrekljive, »nesporočljive«, kar bi lahko dokazala samo te-
meljita dekonstrukcija zgodovinskega obdobja in v njem vzniklih dis-
kurzov. Lahko postavimo še drugo hipotezo, po kateri razlika med Be-
njaminom in Adornom zadeva končni motivaciji obeh avtorjev. Ador-
nov pojem subjekta, ki ga je v primerjavi z Benjaminovim bolj impli-
citnim in ne ravno definitivnim pojmom subjekta, mnogo bolj določal
okvirno kantovski etični označevalec, je bil vir opaznega nesporazuma,
ki pa je pravzaprav bil točka resne konceptualne razlike. Če bi to poseb-
no temo razvijali naprej, bi nemara lahko pokazali, da je Benjamin bil fi-
lozofsko veliko bolj eksplicitno materialist in – o tem spričo njegove pre-
zgodnje smrti lahko samo ugibamo – potencialno nosilec perspektivnej-
še smeri možnega razvoja kritične teorije kot podlage za intervencijo v
družbeno realnost namesto kot podlage za resignacijo nasproti »upra-
vljanemu svetu« poznega kapitalizma. Ta razprava pa bi nas zdaj lah-
ko oddaljila v preveč »filološko« analiziranje in stran od osnovnega na-
mena pokazati na prelomni pomen Benjaminove določitve pojma mno-
žične kulture, ki je kljub temu, da je ostal nekoliko nedorečen, odločil-
no opredelil celotni kontekst, v katerem se smisel razmerja umetnosti
in realnosti popolnoma spremeni v inverziji klasične estetike sublimne-
ga. Razliko, na katero tu mislimo povzema Žižek, sklicujoč se na Pippi-
novo6 vizijo umetnosti po Heglu: » /…/ ni transcendentne Resnice, od
katere mi kot končni ljudje ostajamo za vedno odrezani, bodisi v for-
mi Neskončne Realnosti, ki je umetnost ne more primerno reprezentira-
ti bodisi v formi preveč sublimnega Božanstva, da bi ga dojel naš konč-
ni razum.«7
Izhodišče, iz katerega je mogoče izvesti teoretske konsekvence, Be-
njamin nadalje formulira tako, da se še dodatno potrdi naša poanta o
tem, da mu ne gre za določitev avtomatizma v shematiki razmerja baze
in nadzidave. Kajti Benjamina v zvezi s »prognostičnimi zahtevami«
ne zanimajo toliko teze o umetnosti proletariata po osvojitvi oblasti ali
celo v brezrazredni družbi, kot ga zanimajo »teze o razvojnih tendencah
umetnosti v sedanjih produkcijskih razmerah«. Videli bomo, da nam
Benjamin s svojo obravnavo sprememb na področju umetniške produk-
cije nudi argumente za aktualizacijo in razširitev njegovih tez s področja
umetnosti na bližnja področja v nadzidavi, saj se bo izkazalo, da so trans-
6 Pippin, Robert. The Persistence of Subjectivity, Cambridge: CambridgeUniversity Press. 2005.
7 Žižek, Slavoj. Less than nothing : Hegel and the shadow of dialectical materialism. London: Verso, 2012,
254.
