Page 19 - Darko Štrajn, Umetnost v realnosti, Dissertationes 18
P. 19
Estetski epistemološki prelom in množična kultura
spisa. Na osnovi tega pa lahko ugotovimo, da omenjeni očitek spregleda
poudarek in usmeritev Benjaminove teze, za katero je med drugim mo-
goče zatrditi, da je v precejšnjem soglasju s sklepom Marxovega Uvoda k
Očrtom kritike politične ekonomije. (Skoraj gotovo Benjamin s tem teks-
tom ni bil seznanjen.) V skladu z večino Benjaminovega pisanja namreč
tega odlomka ni mogoče brati tako kot, da bi šlo za nekakšno definicijo
avtomatizma poteka družbene transformacije, saj Benjaminova ugotovi-
tev neizbežnosti materialnih in zgodovinskih pogojev družbene trans-
formacije ter artikulacija njenih možnosti še ne opredeljujeta avtomatiz-
ma niti na območju baze niti v sferi nadzidave. Nasprotno! Poanta, ki jo
pravzaprav izreka Benjamin, celo negira možnost razumevanja družbene
transformacije po avtomatizmu, saj v osnovi obide sholastične razprave
o determinirajoči vlogi družbene baze in o odvisnosti, ali neodvisnosti
nadzidave od baze. S pomočjo Marxa Benjamin kratko malo pristopi k
problematiki nadzidave tako, da njen pomembni segment – umetnost –
razume kot produkcijo, pri čemer vdiranje industrijskih postopkov na
območje te produkcije dojame kot evidenco, po kateri je odločilnost pro-
izvodnih načinov za »naravo« produkta in njegovo družbeno funkcijo
postala očitna. Iz tega morajo slediti teoretske konsekvence.
Če še se še na kratko pomudimo pri Benjaminovem »sporu« z
Adornom, lahko ugotovimo, da je vse od konca poznega modernizma
in zatona nove levice kot njegove dokazljivo politične sestavine, umika-
joče se razpravljanje o emancipacijskih temah, ki jih je navrgla kritič-
na teorija, spremljalo naraščajoče zanimanje za Walterja Benjamina. Ve-
dno znova vračajoče se razprave o Benjaminovih nestrinjanjih z Ador-
nom jasno kažejo na polje, na katerem je Benjamin šel dlje kot njegovi si-
cer produktivnejši kolegi v istih intelektualnih krogih. To polje je ozna-
čeno s pojmom subjektivnosti, kakršno je bilo v splošnem formulirano v
kantovsko-heglovski tradiciji kontinentalne filozofije. Hkrati z drugimi
nestrinjanji – nekatera med njimi so bolj površinske narave – se razlika
med Adornovim in Benjaminovim pojmovanjem kaže kot razlika med
adornovskim prizadetim subjektom, ki v poznokapitalističnem konte-
kstu izgublja svojo spontanost, ter transformiranim subjektom ali, kot bi
lahko rekli, porušeno subjektivnostjo modernizma. Tako kot je bila iz-
rečena, ta razlika ni bila nikoli povsem jasna, kajti Benjamin sam ni raz-
vidno elaboriral vseh konsekvenc svojih uvidov, vsaj ne v njihovem pol-
nem filozofskem pomenu; morda pa se tudi sam ni zavedal kako daljno-
sežni so bili nasledki besedil, ki so se Adornu zdela sporna. Samo ugiba-
mo lahko zakaj Benjamin svojih odkritij ni dovolj razjasnil, da bi bil »ra-
zumljiv filozofom«. Morda je vzrok, da ni videl splošnejših filozofskih
spisa. Na osnovi tega pa lahko ugotovimo, da omenjeni očitek spregleda
poudarek in usmeritev Benjaminove teze, za katero je med drugim mo-
goče zatrditi, da je v precejšnjem soglasju s sklepom Marxovega Uvoda k
Očrtom kritike politične ekonomije. (Skoraj gotovo Benjamin s tem teks-
tom ni bil seznanjen.) V skladu z večino Benjaminovega pisanja namreč
tega odlomka ni mogoče brati tako kot, da bi šlo za nekakšno definicijo
avtomatizma poteka družbene transformacije, saj Benjaminova ugotovi-
tev neizbežnosti materialnih in zgodovinskih pogojev družbene trans-
formacije ter artikulacija njenih možnosti še ne opredeljujeta avtomatiz-
ma niti na območju baze niti v sferi nadzidave. Nasprotno! Poanta, ki jo
pravzaprav izreka Benjamin, celo negira možnost razumevanja družbene
transformacije po avtomatizmu, saj v osnovi obide sholastične razprave
o determinirajoči vlogi družbene baze in o odvisnosti, ali neodvisnosti
nadzidave od baze. S pomočjo Marxa Benjamin kratko malo pristopi k
problematiki nadzidave tako, da njen pomembni segment – umetnost –
razume kot produkcijo, pri čemer vdiranje industrijskih postopkov na
območje te produkcije dojame kot evidenco, po kateri je odločilnost pro-
izvodnih načinov za »naravo« produkta in njegovo družbeno funkcijo
postala očitna. Iz tega morajo slediti teoretske konsekvence.
Če še se še na kratko pomudimo pri Benjaminovem »sporu« z
Adornom, lahko ugotovimo, da je vse od konca poznega modernizma
in zatona nove levice kot njegove dokazljivo politične sestavine, umika-
joče se razpravljanje o emancipacijskih temah, ki jih je navrgla kritič-
na teorija, spremljalo naraščajoče zanimanje za Walterja Benjamina. Ve-
dno znova vračajoče se razprave o Benjaminovih nestrinjanjih z Ador-
nom jasno kažejo na polje, na katerem je Benjamin šel dlje kot njegovi si-
cer produktivnejši kolegi v istih intelektualnih krogih. To polje je ozna-
čeno s pojmom subjektivnosti, kakršno je bilo v splošnem formulirano v
kantovsko-heglovski tradiciji kontinentalne filozofije. Hkrati z drugimi
nestrinjanji – nekatera med njimi so bolj površinske narave – se razlika
med Adornovim in Benjaminovim pojmovanjem kaže kot razlika med
adornovskim prizadetim subjektom, ki v poznokapitalističnem konte-
kstu izgublja svojo spontanost, ter transformiranim subjektom ali, kot bi
lahko rekli, porušeno subjektivnostjo modernizma. Tako kot je bila iz-
rečena, ta razlika ni bila nikoli povsem jasna, kajti Benjamin sam ni raz-
vidno elaboriral vseh konsekvenc svojih uvidov, vsaj ne v njihovem pol-
nem filozofskem pomenu; morda pa se tudi sam ni zavedal kako daljno-
sežni so bili nasledki besedil, ki so se Adornu zdela sporna. Samo ugiba-
mo lahko zakaj Benjamin svojih odkritij ni dovolj razjasnil, da bi bil »ra-
zumljiv filozofom«. Morda je vzrok, da ni videl splošnejših filozofskih
