Page 25 - Darko Štrajn, Umetnost v realnosti, Dissertationes 18
P. 25
Estetski epistemološki prelom in množična kultura
znave v tem primeru razpršen in, kot se ne bojita samo Adorno in Hork-
heimer, ga je mogoče dojeti kot objekt instance gospostvenega usmer-
janja (manipuliranja) množične percepcije. Vendar Benjamin ne prista-
ja samo na eno konsekvenco množične organizirane percepcije. »Mno-
žica je matrica, iz katere danes prerojeno izhaja celotno tradicionalno
razmerje do umetniških del. Kvantiteta je prešla v kvaliteto. Veliko večje
množice udeležencev so porodile nov način človekove udeležbe v umetno-
sti. Opazovalca pa ne sme zavesti, če se ta udeleženost kaže najprej v neki
zloglasni podobi«.17 Seveda Benjamin ni spregledal uporabnosti meha-
nizmov množične kulture za fašizem, v katerem po Benjaminu terorizi-
ranju množic, ki jih fašizem zatira s kultom vodje, ustreza teror aparatu-
re, ki jo fašizem postavlja v službo vzpostavljanja kultnih vrednot. Faši-
zem torej najdosledneje izpelje koncept l‘art pour l‘arta s tem, ko se drži
formule fiat ars - pereat mundus. Toda, če fašizem izvaja estetizacijo poli-
tike, mu komunizem odgovarja s politizacijo umetnosti.18
Čeprav je Benjaminova problematika osrediščena z vprašanjem
umetnosti, pa je iz povedanega razvidno, da izhodišča, ki jih ponuja ta
tekst, nudijo možnost konceptualizacije kasneje razširjenega in še teh-
nično znatno bolj izpopolnjenega medijskega prostora, ki je skupaj z ur-
banizacijo, šolstvom, mrežo komunikacij, podaljšanim prostim časom
itd. integrativni agens v procesih konstituiranja množic. Izhajajoč iz Be-
njaminovega epohalnega prispevka, se moramo zavedati predvsem tega,
da je množična kultura neizogibno dejstvo. Če pa se o množični kultu-
ri sprašujemo s stališča vprašanja emancipacije množic, nam je po Benja-
minu jasno tudi to, da gre za politični prostor, kjer se ideološka konfron-
tacija lahko prezentira tudi v na videz apolitični formi.
17 Ibid., 173.
18 Cf. ibid., 176.
znave v tem primeru razpršen in, kot se ne bojita samo Adorno in Hork-
heimer, ga je mogoče dojeti kot objekt instance gospostvenega usmer-
janja (manipuliranja) množične percepcije. Vendar Benjamin ne prista-
ja samo na eno konsekvenco množične organizirane percepcije. »Mno-
žica je matrica, iz katere danes prerojeno izhaja celotno tradicionalno
razmerje do umetniških del. Kvantiteta je prešla v kvaliteto. Veliko večje
množice udeležencev so porodile nov način človekove udeležbe v umetno-
sti. Opazovalca pa ne sme zavesti, če se ta udeleženost kaže najprej v neki
zloglasni podobi«.17 Seveda Benjamin ni spregledal uporabnosti meha-
nizmov množične kulture za fašizem, v katerem po Benjaminu terorizi-
ranju množic, ki jih fašizem zatira s kultom vodje, ustreza teror aparatu-
re, ki jo fašizem postavlja v službo vzpostavljanja kultnih vrednot. Faši-
zem torej najdosledneje izpelje koncept l‘art pour l‘arta s tem, ko se drži
formule fiat ars - pereat mundus. Toda, če fašizem izvaja estetizacijo poli-
tike, mu komunizem odgovarja s politizacijo umetnosti.18
Čeprav je Benjaminova problematika osrediščena z vprašanjem
umetnosti, pa je iz povedanega razvidno, da izhodišča, ki jih ponuja ta
tekst, nudijo možnost konceptualizacije kasneje razširjenega in še teh-
nično znatno bolj izpopolnjenega medijskega prostora, ki je skupaj z ur-
banizacijo, šolstvom, mrežo komunikacij, podaljšanim prostim časom
itd. integrativni agens v procesih konstituiranja množic. Izhajajoč iz Be-
njaminovega epohalnega prispevka, se moramo zavedati predvsem tega,
da je množična kultura neizogibno dejstvo. Če pa se o množični kultu-
ri sprašujemo s stališča vprašanja emancipacije množic, nam je po Benja-
minu jasno tudi to, da gre za politični prostor, kjer se ideološka konfron-
tacija lahko prezentira tudi v na videz apolitični formi.
17 Ibid., 173.
18 Cf. ibid., 176.
