Page 16 - Darko Štrajn, Umetnost v realnosti, Dissertationes 18
P. 16
Umetnost v realnosti
matičnost, pridobil poseben status. Morda se opisu tega statusa lahko še
najbolje približamo, če ga opredelimo za status klasičnega besedila. To
je kajpak zunanja karakterizacija spisa, ki mu vse pisanje, ki se nanj po-
sredno ali neposredno sklicuje, priznava, da je formuliral tisto, kar je te-
meljno, tisto, kar pomeni epistemološki prelom in ne nazadnje tudi de-
finicijo ali vrsto definicij, ki so postale obvezujoče za določeno raven
razpravljanja o njegovem predmetu. Vse to pa pomeni še nekaj druge-
ga: teze takšnega spisa se kažejo kot neizčrpne, kot možnost vedno no-
vih razvitij razumevanja njegovega predmeta, so skratka sestavina nove
paradigme, ki ne ostaja samo pri spremembi pojmov, ampak interveni-
ra v realnost. Toda »klasičnost« tukaj obravnavanega Benjaminovega
spisa je vendarle v nečem še zlasti specifična. Kaže se namreč posebno
v tem, da se v diskurzu tega spisa predmet obravnave ne zdi kot nekaj,
kar bi bilo mogoče opisati od zunaj. Ker je predmet Benjaminove obrav-
nave takšen fenomen kot je množična kultura, spis torej hkrati omogo-
ča določitev dosega pozitivnih socioloških določitev množične kulture,
osvetljuje položaj stališča klasičnih ideologij elitne kulture in omogo-
ča dvom v prepričanje o »manipulativnosti množične kulture«. Večina
takšnih določitev množične kulture namreč temelji na fiktivni možno-
sti celostnega pregleda nad množično kulturo, na domnevni popolni
predvidljivosti simbolnih učinkov gest raznolikih agensov. Množična
kultura naj bi, glede na vse to, v določenih primerih lahko tudi idealno
služila totalitarnim režimom za sankcioniranje in manipuliranje tega
segmenta družbene reprodukcije, kar se po navadi izraža v populistič-
nih političnih praksah. Glede na Benjaminov uvid se pokaže, da totali-
tarizem brez prepletenosti z množično kulturo kratko malo ni mogoč,
vendar pa bi bilo napak vzroke za totalitarne učinke pripisati sami mno-
žični kulturi, mimo katere v dobi industrijske družbe ni mogoče misli-
ti tudi družbenih praks emancipacije. Pri tem je treba upoštevati, da je
politizacija estetike neizbežna posledica družbenega konteksta, ki se je
oblikoval v industrijski družbi z vsemi njenimi institucijami, med kate-
rimi je posebnega pomena predvsem šolstvo, ki omogoča splošno pisme-
nost. V istem kontekstu je, kot nam jasno pove Benjamin, prav tako ne-
izbežna tudi estetizacija politike. Ampak to spet ne pomeni, da politični
označevalci povsem opredelijo vse to, kar razumemo kot estetsko razse-
žnost, ki se tako ali tako v množični kulturi povsem transformira. Osta-
ja namreč presežek, utemeljen v umetniški produkciji, torej singularni
(arte)fakt, ki ga množična kultura zajame v proces reprodukcije.
matičnost, pridobil poseben status. Morda se opisu tega statusa lahko še
najbolje približamo, če ga opredelimo za status klasičnega besedila. To
je kajpak zunanja karakterizacija spisa, ki mu vse pisanje, ki se nanj po-
sredno ali neposredno sklicuje, priznava, da je formuliral tisto, kar je te-
meljno, tisto, kar pomeni epistemološki prelom in ne nazadnje tudi de-
finicijo ali vrsto definicij, ki so postale obvezujoče za določeno raven
razpravljanja o njegovem predmetu. Vse to pa pomeni še nekaj druge-
ga: teze takšnega spisa se kažejo kot neizčrpne, kot možnost vedno no-
vih razvitij razumevanja njegovega predmeta, so skratka sestavina nove
paradigme, ki ne ostaja samo pri spremembi pojmov, ampak interveni-
ra v realnost. Toda »klasičnost« tukaj obravnavanega Benjaminovega
spisa je vendarle v nečem še zlasti specifična. Kaže se namreč posebno
v tem, da se v diskurzu tega spisa predmet obravnave ne zdi kot nekaj,
kar bi bilo mogoče opisati od zunaj. Ker je predmet Benjaminove obrav-
nave takšen fenomen kot je množična kultura, spis torej hkrati omogo-
ča določitev dosega pozitivnih socioloških določitev množične kulture,
osvetljuje položaj stališča klasičnih ideologij elitne kulture in omogo-
ča dvom v prepričanje o »manipulativnosti množične kulture«. Večina
takšnih določitev množične kulture namreč temelji na fiktivni možno-
sti celostnega pregleda nad množično kulturo, na domnevni popolni
predvidljivosti simbolnih učinkov gest raznolikih agensov. Množična
kultura naj bi, glede na vse to, v določenih primerih lahko tudi idealno
služila totalitarnim režimom za sankcioniranje in manipuliranje tega
segmenta družbene reprodukcije, kar se po navadi izraža v populistič-
nih političnih praksah. Glede na Benjaminov uvid se pokaže, da totali-
tarizem brez prepletenosti z množično kulturo kratko malo ni mogoč,
vendar pa bi bilo napak vzroke za totalitarne učinke pripisati sami mno-
žični kulturi, mimo katere v dobi industrijske družbe ni mogoče misli-
ti tudi družbenih praks emancipacije. Pri tem je treba upoštevati, da je
politizacija estetike neizbežna posledica družbenega konteksta, ki se je
oblikoval v industrijski družbi z vsemi njenimi institucijami, med kate-
rimi je posebnega pomena predvsem šolstvo, ki omogoča splošno pisme-
nost. V istem kontekstu je, kot nam jasno pove Benjamin, prav tako ne-
izbežna tudi estetizacija politike. Ampak to spet ne pomeni, da politični
označevalci povsem opredelijo vse to, kar razumemo kot estetsko razse-
žnost, ki se tako ali tako v množični kulturi povsem transformira. Osta-
ja namreč presežek, utemeljen v umetniški produkciji, torej singularni
(arte)fakt, ki ga množična kultura zajame v proces reprodukcije.
