Page 117 - Darko Štrajn, Umetnost v realnosti, Dissertationes 18
P. 117
Fenomen Laibach
bacha (v zvezi s tako imenovano »naci punk afero«) za »pojave, ki niso
samo specifičnost Ljubljane«, in da, » niso tako nevarni kot se zdijo na
prvi pogled«.9 Seveda se je to sprijaznjenje izrekalo v klasifikaciji feno-
mena kot pojava mladinske provokativnosti in kot pač »mode« punk
rocka, kar bi vse lahko opredelili kot pravzaprav psihološko obrambno
reakcijo na Laibachovo sporočilo. Tu lahko evociram besedilo, ki sem ga
prispeval na simpoziju ob vsakoletni prireditvi Novi rock »Ime Laiba-
ch« (verjetno l. 1985),10 ko sem osnovni obrazec laibachovske geste pri-
merjal s sporočilnostjo geste kazanja oslov, ki jo je v enem izmed svojih
primerov analiziral Otto Fenichel. Šlo je za pacientko, ki se je pritože-
vala, da izziva impotentnost moških partnerjev. Če pustimo ob strani
podrobnosti zanimivega psihoanalitičnega primera, je v rezultatu šlo za
to, da se je pacientka iz travmatičnih razlogov posmehovala svojim par-
tnerjem. Po Fenichelu naj bi že v otroštvu prakticirala gesto »kazanja
oslov«, ki na način dvojne negacije sporoča, češ »imaš tako velikega, pa
mi nič ne moreš«. Koncertni nastopi skupine Laibach, ki so slej ko prej
uprizoritev totalitarnega rituala, pa so v kontekstualizaciji z manifesta-
tivnimi besedili, nekaterimi intervjuji in podobnimi javnimi nastopi, ja-
sno nakazali rez glede na »navadni« punk, h kateremu so se na začet-
ku člani skupine tudi sami prištevali; toda povsem jasno je, da je Laiba-
ch prav kmalu prerasel okvire punka in je ustvaril pravzaprav spoj med
umetnostjo performansa, izbrano klasiko z nepogrešljivimi parafraza-
mi Wagnerja in kakofonijo rockovskih slogov. Vse to je mogoče uvrstiti
v postmoderno dekonstrukcijo simbolizma.
Če se je simbolna umetnost opirala na dane strukture pomena, ki so doje-
mljive vsem pripadnikom skupnosti, pa postmoderna uprizoritvena (perfor-
mance) umetnost meri prav na erozijo in subverzijo teh struktur pomena. Če
je uspešna, ne zlomi samo konvencionalnih načinov rabe in interpretiranja
stvari, ampak odpre prostor, kjer se lahko pojavijo presenetljiva občutja in
trenutki srečanj s transcendenco.11
9 Prim.: Malečkar Nela in Mastnak T. (ur.) Punk pod Slovenci. Ljubljana: Krt: Knjižnica revolucionarne
teorije, 250.
10 Besedilo referata je bilo skupaj z drugimi prispevki objavljeno v tedniku Mladina in je kot tako po-
nudilo izhodišče Slavoju Žižku, ki se je nekajkrat na moje besedilo tudi skliceval, za njegovo teor-
etizacijo fenomena Laibach, v središču katere je pojem strategije pretirane identifikacije (over-iden-
tification), ki izpostavlja inverzno prikritost totalitarnosti oblasti. Navajanje natančnejših referenc
v zvezi s tem bi terjalo dodatno posebno raziskovalno delo, ki mi ga dani čas za izdelavo pa tudi
zamišljeni obseg pričujočega besedila, nista omogočala.
11 Giesen, Bernhard. Performance art. V: Alexander, Jeffrey C., Giesen, Bernhard, Mast, Jason L. (ur.)
Social Performance / Symbolic Action, Cultural Pragmatics, and Ritual. Cambridge, New York: Cam-
bridge University Press, 2006, 315–324, 321.
bacha (v zvezi s tako imenovano »naci punk afero«) za »pojave, ki niso
samo specifičnost Ljubljane«, in da, » niso tako nevarni kot se zdijo na
prvi pogled«.9 Seveda se je to sprijaznjenje izrekalo v klasifikaciji feno-
mena kot pojava mladinske provokativnosti in kot pač »mode« punk
rocka, kar bi vse lahko opredelili kot pravzaprav psihološko obrambno
reakcijo na Laibachovo sporočilo. Tu lahko evociram besedilo, ki sem ga
prispeval na simpoziju ob vsakoletni prireditvi Novi rock »Ime Laiba-
ch« (verjetno l. 1985),10 ko sem osnovni obrazec laibachovske geste pri-
merjal s sporočilnostjo geste kazanja oslov, ki jo je v enem izmed svojih
primerov analiziral Otto Fenichel. Šlo je za pacientko, ki se je pritože-
vala, da izziva impotentnost moških partnerjev. Če pustimo ob strani
podrobnosti zanimivega psihoanalitičnega primera, je v rezultatu šlo za
to, da se je pacientka iz travmatičnih razlogov posmehovala svojim par-
tnerjem. Po Fenichelu naj bi že v otroštvu prakticirala gesto »kazanja
oslov«, ki na način dvojne negacije sporoča, češ »imaš tako velikega, pa
mi nič ne moreš«. Koncertni nastopi skupine Laibach, ki so slej ko prej
uprizoritev totalitarnega rituala, pa so v kontekstualizaciji z manifesta-
tivnimi besedili, nekaterimi intervjuji in podobnimi javnimi nastopi, ja-
sno nakazali rez glede na »navadni« punk, h kateremu so se na začet-
ku člani skupine tudi sami prištevali; toda povsem jasno je, da je Laiba-
ch prav kmalu prerasel okvire punka in je ustvaril pravzaprav spoj med
umetnostjo performansa, izbrano klasiko z nepogrešljivimi parafraza-
mi Wagnerja in kakofonijo rockovskih slogov. Vse to je mogoče uvrstiti
v postmoderno dekonstrukcijo simbolizma.
Če se je simbolna umetnost opirala na dane strukture pomena, ki so doje-
mljive vsem pripadnikom skupnosti, pa postmoderna uprizoritvena (perfor-
mance) umetnost meri prav na erozijo in subverzijo teh struktur pomena. Če
je uspešna, ne zlomi samo konvencionalnih načinov rabe in interpretiranja
stvari, ampak odpre prostor, kjer se lahko pojavijo presenetljiva občutja in
trenutki srečanj s transcendenco.11
9 Prim.: Malečkar Nela in Mastnak T. (ur.) Punk pod Slovenci. Ljubljana: Krt: Knjižnica revolucionarne
teorije, 250.
10 Besedilo referata je bilo skupaj z drugimi prispevki objavljeno v tedniku Mladina in je kot tako po-
nudilo izhodišče Slavoju Žižku, ki se je nekajkrat na moje besedilo tudi skliceval, za njegovo teor-
etizacijo fenomena Laibach, v središču katere je pojem strategije pretirane identifikacije (over-iden-
tification), ki izpostavlja inverzno prikritost totalitarnosti oblasti. Navajanje natančnejših referenc
v zvezi s tem bi terjalo dodatno posebno raziskovalno delo, ki mi ga dani čas za izdelavo pa tudi
zamišljeni obseg pričujočega besedila, nista omogočala.
11 Giesen, Bernhard. Performance art. V: Alexander, Jeffrey C., Giesen, Bernhard, Mast, Jason L. (ur.)
Social Performance / Symbolic Action, Cultural Pragmatics, and Ritual. Cambridge, New York: Cam-
bridge University Press, 2006, 315–324, 321.
