Page 116 - Darko Štrajn, Umetnost v realnosti, Dissertationes 18
P. 116
Umetnost v realnosti
ZDA), kar lahko štejemo za indikator dejstva, da delitev med politični-
ma sferama ni funkcionirala tako kot skuša prikazati zlasti postkomu-
nistična politična desnica. Čeprav same glasbene skupine Laibach, da
niti ne govorimo o ostalih sestavinah celotnega fenomena, ne bi mogli
brez ostanka šteti v gibanje punka, pa ni dvoma, da je fenomen Laibach
nastal v valu dogajanj v okviru mladinske subkulture konec sedemdese-
tih let. Ves širši kontekst, ki smo ga skušali označiti po nekaterih pogla-
vitnih tematikah in značilnih aspektih pa pojasnjuje še nekaj drugega:
namreč podlago za to, da je fenomen Laibach, ki je nastal na obskurni
slovenski lokaciji, postal globalni fenomen. S tem pa se potrjuje tudi hi-
poteza, da Laibach, ob vsej povezanosti s koncem komunizma in v ka-
snejšem razvitju tudi s postkomunizmom, ni fenomen, ki bi bil razlo-
žljiv predvsem v okviru teh terminov. Delo skupine Laibach in mreže
NSK se glede na odsotnost dogodka ob koncu komunizma, ravno prika-
zuje kot intervencija v polju, ki generira kontinuiteto meščanskega sve-
ta, z njim kapitalizma, ikonografsko opredeljenega s tovarniškimi moti-
vi, in manifestnega ter latentnega totalitarizma kot konstitutivnih mo-
mentov konkretnih sistemov hegemonije (in z njo uokvirjene domina-
cije). Od te točke naprej postanejo Laibachova govorica, glasba, vizual-
ne komunikacije, ipd. razumljivi v svoji družbeno-kulturni razsežnosti,
ki je razpoznana v širšem kontekstu »estetskih« fenomenov, pogojno
rečeno, postmodernizma.
Od totalitarne geste do transcendence
Središčno vlogo v vsej laibachovski estetiki igra totalitarna gesta, ki
je izvedena tako kot, da bi v njej ne bilo nobene parodije, kar poudarja še
tekst nekakšnega manifesta, namreč zaveze, ki so jo spisali v Trbovljah
l. 1982 in objavili v Novi reviji l. 1983. Besedilo je prišlo na dan, ko se je
moralna panika v zvezi z Laibachom komaj zaznavno že začela umika-
ti sprijaznjenju s fenomenom v vrstah poglavitnih akterjev oblasti kot so
bile strukture Zveze komunistov, različne ideološko relevantne instan-
ce, kot na primer Marksistični center Centralnega komiteja Zveze ko-
munistov in celo državna varnost z vsebovano tajno policijo. Ideološki
in represivni nadzor je bil bolj popustljiv kot je takratna »mladinska jav-
nost« mislila, še zlasti, ko se je problem z Laibachom znašel na višji rav-
ni od lokalne trboveljske. Takrat znana poročevalka o »slovenskih škan-
dalih«, dopisnica beograjske Politike ekspres Aleksandra Plavevski, je 7.
decembra 1981 v svojem časopisu citirala takratnega republiškega sekre-
tarja za notranje zadeve Tomaža Ertla, ki je izjavil, da gre v primeru Lai-
ZDA), kar lahko štejemo za indikator dejstva, da delitev med politični-
ma sferama ni funkcionirala tako kot skuša prikazati zlasti postkomu-
nistična politična desnica. Čeprav same glasbene skupine Laibach, da
niti ne govorimo o ostalih sestavinah celotnega fenomena, ne bi mogli
brez ostanka šteti v gibanje punka, pa ni dvoma, da je fenomen Laibach
nastal v valu dogajanj v okviru mladinske subkulture konec sedemdese-
tih let. Ves širši kontekst, ki smo ga skušali označiti po nekaterih pogla-
vitnih tematikah in značilnih aspektih pa pojasnjuje še nekaj drugega:
namreč podlago za to, da je fenomen Laibach, ki je nastal na obskurni
slovenski lokaciji, postal globalni fenomen. S tem pa se potrjuje tudi hi-
poteza, da Laibach, ob vsej povezanosti s koncem komunizma in v ka-
snejšem razvitju tudi s postkomunizmom, ni fenomen, ki bi bil razlo-
žljiv predvsem v okviru teh terminov. Delo skupine Laibach in mreže
NSK se glede na odsotnost dogodka ob koncu komunizma, ravno prika-
zuje kot intervencija v polju, ki generira kontinuiteto meščanskega sve-
ta, z njim kapitalizma, ikonografsko opredeljenega s tovarniškimi moti-
vi, in manifestnega ter latentnega totalitarizma kot konstitutivnih mo-
mentov konkretnih sistemov hegemonije (in z njo uokvirjene domina-
cije). Od te točke naprej postanejo Laibachova govorica, glasba, vizual-
ne komunikacije, ipd. razumljivi v svoji družbeno-kulturni razsežnosti,
ki je razpoznana v širšem kontekstu »estetskih« fenomenov, pogojno
rečeno, postmodernizma.
Od totalitarne geste do transcendence
Središčno vlogo v vsej laibachovski estetiki igra totalitarna gesta, ki
je izvedena tako kot, da bi v njej ne bilo nobene parodije, kar poudarja še
tekst nekakšnega manifesta, namreč zaveze, ki so jo spisali v Trbovljah
l. 1982 in objavili v Novi reviji l. 1983. Besedilo je prišlo na dan, ko se je
moralna panika v zvezi z Laibachom komaj zaznavno že začela umika-
ti sprijaznjenju s fenomenom v vrstah poglavitnih akterjev oblasti kot so
bile strukture Zveze komunistov, različne ideološko relevantne instan-
ce, kot na primer Marksistični center Centralnega komiteja Zveze ko-
munistov in celo državna varnost z vsebovano tajno policijo. Ideološki
in represivni nadzor je bil bolj popustljiv kot je takratna »mladinska jav-
nost« mislila, še zlasti, ko se je problem z Laibachom znašel na višji rav-
ni od lokalne trboveljske. Takrat znana poročevalka o »slovenskih škan-
dalih«, dopisnica beograjske Politike ekspres Aleksandra Plavevski, je 7.
decembra 1981 v svojem časopisu citirala takratnega republiškega sekre-
tarja za notranje zadeve Tomaža Ertla, ki je izjavil, da gre v primeru Lai-
