Page 115 - Darko Štrajn, Umetnost v realnosti, Dissertationes 18
P. 115
Fenomen Laibach
dokončnim triumfom množične kulture, postalo del nesporne zgodovi-
ne. Tu seveda puščamo ob strani vso diskusijo o razsežnostih »osvobo-
ditve«, ki naj bi jih dogodki tega obdobja prinesli.
Skratka, na tem, tu zgolj površno nakazanem teoretskem in zgodo-
vinskem ozadju, izstopi fenomen mladinske kulture, dominantno ozna-
čen z uporništvom generacij šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega
stoletja. Kot vemo, se je ta kultura izoblikovala predvsem kot množična
kultura in kot taka je bila že v izhodišču medijska. Seveda pa ne moremo
govoriti o tej kulturi kot o kakorkoli enotnem pojmu, saj jo označujejo
njena notranja nasprotja, nenehno prerekanje med slogi, med gestami,
artikulacijami, ne nazadnje pa je v pojavih množične rock glasbe mogo-
če zaslediti sinkretizem glasbenih form, povzetih bodisi iz evropske kla-
sike bodisi iz etničnih glasbenih izročil vsega sveta. S temi različnimi
in raznoliko (samo)poimenovanimi glasbami pa se povezuje vrsta druž-
benih mladinskih kulturnih pojavov, reprezentiranih s slogi oblačenja,
žargonskimi govoricami in včasih bolj včasih manj doslednimi vztraja-
nji pripadnikov subkultur v socialnih okvirih, ki jih opredeljujejo ti slo-
gi in z njimi povezane konstrukcije identitet. V šestdesetih letih 20. sto-
letja je oče medijskih študij Marshall McLuhan govoril o tribalizaciji v
okvirih informacijske družbe, temu pa je sledilo prepoznanje fragmen-
tacije družbe, molekularne revolucije (Deleuze in Guattari) in slednjič
refleksija v območju pojma singularnosti. Na vrhuncih družbenega in
glasbenega radikalizma lahko govorimo o pojavu množične spremenje-
ne senzibilnosti mlajših generacij, denimo, tudi glede na pojav Wood-
stocka. Toda prav tako lahko rečemo, da je skozi na eni strani obračanje
k bolj introvertiranim glasbenim formam (à la na primer Brian Eno) in
komercializacijo (denimo, Bee Gees) na drugi strani, badioujevsko opre-
deljeni dogodek dobesedno izzvenel nekje sredi sedemdesetih let. Toda
socialni kontekst subkultur in učinki v simbolnem univerzumu ter tudi
v intelektualni sferi so še (pre)ostali čakajoči na neko novo radikalizaci-
jo. Ta je prišla s punkom. »Nobena subkultura si ni tako kot punkerji z
bolj srdito odločnostjo prizadevala, da bi se izločila iz samoumevne po-
krajine normaliziranih form, niti ni nobena druga priklicala nase tako
silovitega nasprotovanja«.8 Nenavadno hitro oblikovanje punka v Slo-
veniji, tako glasbenih skupin kot mladinskih skupin in posameznikov,
ki so posvojili slog oblačenja in obnašanja, je kazalo na to, da so se ome-
njeni kulturni procesi in oblikovanje subkultur odvijali hkrati s tistimi
na Zahodu (v konkretnem primeru zlasti s tistimi v Veliki Britaniji in
8 Hebdige, Dick. Subculture, the Meaning of Style, London: Methuen, 1979, 19.
dokončnim triumfom množične kulture, postalo del nesporne zgodovi-
ne. Tu seveda puščamo ob strani vso diskusijo o razsežnostih »osvobo-
ditve«, ki naj bi jih dogodki tega obdobja prinesli.
Skratka, na tem, tu zgolj površno nakazanem teoretskem in zgodo-
vinskem ozadju, izstopi fenomen mladinske kulture, dominantno ozna-
čen z uporništvom generacij šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega
stoletja. Kot vemo, se je ta kultura izoblikovala predvsem kot množična
kultura in kot taka je bila že v izhodišču medijska. Seveda pa ne moremo
govoriti o tej kulturi kot o kakorkoli enotnem pojmu, saj jo označujejo
njena notranja nasprotja, nenehno prerekanje med slogi, med gestami,
artikulacijami, ne nazadnje pa je v pojavih množične rock glasbe mogo-
če zaslediti sinkretizem glasbenih form, povzetih bodisi iz evropske kla-
sike bodisi iz etničnih glasbenih izročil vsega sveta. S temi različnimi
in raznoliko (samo)poimenovanimi glasbami pa se povezuje vrsta druž-
benih mladinskih kulturnih pojavov, reprezentiranih s slogi oblačenja,
žargonskimi govoricami in včasih bolj včasih manj doslednimi vztraja-
nji pripadnikov subkultur v socialnih okvirih, ki jih opredeljujejo ti slo-
gi in z njimi povezane konstrukcije identitet. V šestdesetih letih 20. sto-
letja je oče medijskih študij Marshall McLuhan govoril o tribalizaciji v
okvirih informacijske družbe, temu pa je sledilo prepoznanje fragmen-
tacije družbe, molekularne revolucije (Deleuze in Guattari) in slednjič
refleksija v območju pojma singularnosti. Na vrhuncih družbenega in
glasbenega radikalizma lahko govorimo o pojavu množične spremenje-
ne senzibilnosti mlajših generacij, denimo, tudi glede na pojav Wood-
stocka. Toda prav tako lahko rečemo, da je skozi na eni strani obračanje
k bolj introvertiranim glasbenim formam (à la na primer Brian Eno) in
komercializacijo (denimo, Bee Gees) na drugi strani, badioujevsko opre-
deljeni dogodek dobesedno izzvenel nekje sredi sedemdesetih let. Toda
socialni kontekst subkultur in učinki v simbolnem univerzumu ter tudi
v intelektualni sferi so še (pre)ostali čakajoči na neko novo radikalizaci-
jo. Ta je prišla s punkom. »Nobena subkultura si ni tako kot punkerji z
bolj srdito odločnostjo prizadevala, da bi se izločila iz samoumevne po-
krajine normaliziranih form, niti ni nobena druga priklicala nase tako
silovitega nasprotovanja«.8 Nenavadno hitro oblikovanje punka v Slo-
veniji, tako glasbenih skupin kot mladinskih skupin in posameznikov,
ki so posvojili slog oblačenja in obnašanja, je kazalo na to, da so se ome-
njeni kulturni procesi in oblikovanje subkultur odvijali hkrati s tistimi
na Zahodu (v konkretnem primeru zlasti s tistimi v Veliki Britaniji in
8 Hebdige, Dick. Subculture, the Meaning of Style, London: Methuen, 1979, 19.
