Page 122 - Darko Štrajn, Umetnost v realnosti, Dissertationes 18
P. 122
Umetnost v realnosti
nekakšnega prvobitnega nagona. Gledališče je tudi vračunalo medijski
učinek, njegova sporočila in pogosto reducirane geste so prebijale okvir
gledališkosti s tem, da so bile izzivalno večznačne, celo nerazložljive, kar
ni bilo nehoteno. Če so šestdeseta leta znana tudi po tem, da so v okviru
širših gibanj »kontrakulture« uvedla še rehabilitacijo norosti, kakor jo
je izvedla antipsihiatrija, se je tudi Pupilija s svojo igro izkazala kot ude-
leženka tega upora na strani norosti nasproti in hkrati proti »blaznosti
sistema«. Gledališče Pupilije je bilo glede družbene razsežnosti telesa iz-
redno produktivno in učinkovito. To se kaže na ravni prezentacije tele-
sa, a nikakor ne gre tudi pozabiti, da je treba, poleg golih prizorov, ki so
v dani kulturi neizbežno seksualno kodificirani, upoštevati še gibanje
teles po Pupilijinem odru in pomenljive konstelacije postavljanja igral-
cev po odrskem prostoru. V zaključnem aktu predstave je Pupilija prav-
zaprav evocirala izgubljeni stik z ruralnostjo in je s tem signalizirala slo-
venski odmik od tradicije. Pupilija je sprožila osvobajajočo tranzicijo, ki
se je začela veliko prej kot razvpita tranzicija po »koncu komunizma«.
Fenomen umetniških skupine Laibach ima skupno usodo z večino
drugih primerov prebojnih označevalnih estetskih praks, vsaj od zgo-
dnjih šestdesetih let pa vse do skoraj poljubno premakljive meje obdobja
avantgardnosti v vseh »post-, retro, para« in drugih manifestacijah. La-
ibach ima seveda nekoliko posebno mesto med temi pojavi, ker ne more
biti nobenega dvoma, da gre v njegovem primeru – vključno seveda z nje-
govo celotno povezavo z Neue Slowenische Kunst – za najbolj pomem-
ben in z vidika njegovih konceptov in simbolov, za najbolj ostro artiku-
liran primer označevalne prakse znotraj procesov propada komunizma
in vprašljive »zmage demokracije«. Fenomen Laibach je treba vsaj na
začetku videti glede na kategorijo dogodka, predvsem zaradi okoliščin,
dobe in družbenih sprememb, med katerimi se je pojavil. Delo Skupine
Laibach in cele NSK se je vrtel okoli adaptacije in ponovnih uprizoritev
pomembnih dogodkov ali originalov iz heterogenih kontekstov in zako-
panih spominov. Osrednjega pomena za celotno Laibachovo estetiko je
vloga, ki jo ima totalitarna gesta, ki so jo izvajali, kot da ne gre za nič pa-
rodičnega – dejstvo, podčrtano z manifestom ali testamentom, ki ga je
skupina napisala v Trbovljah leta 1982. Laibach Kunst morda uspe dose-
či status umetnosti, ki je na koncu omejena v svojem prizadevanju inter-
venirati na področju politično opredeljene realnosti. Laibach jasno raz-
glaša, da je v resnici politična realnost edina realnost.
nekakšnega prvobitnega nagona. Gledališče je tudi vračunalo medijski
učinek, njegova sporočila in pogosto reducirane geste so prebijale okvir
gledališkosti s tem, da so bile izzivalno večznačne, celo nerazložljive, kar
ni bilo nehoteno. Če so šestdeseta leta znana tudi po tem, da so v okviru
širših gibanj »kontrakulture« uvedla še rehabilitacijo norosti, kakor jo
je izvedla antipsihiatrija, se je tudi Pupilija s svojo igro izkazala kot ude-
leženka tega upora na strani norosti nasproti in hkrati proti »blaznosti
sistema«. Gledališče Pupilije je bilo glede družbene razsežnosti telesa iz-
redno produktivno in učinkovito. To se kaže na ravni prezentacije tele-
sa, a nikakor ne gre tudi pozabiti, da je treba, poleg golih prizorov, ki so
v dani kulturi neizbežno seksualno kodificirani, upoštevati še gibanje
teles po Pupilijinem odru in pomenljive konstelacije postavljanja igral-
cev po odrskem prostoru. V zaključnem aktu predstave je Pupilija prav-
zaprav evocirala izgubljeni stik z ruralnostjo in je s tem signalizirala slo-
venski odmik od tradicije. Pupilija je sprožila osvobajajočo tranzicijo, ki
se je začela veliko prej kot razvpita tranzicija po »koncu komunizma«.
Fenomen umetniških skupine Laibach ima skupno usodo z večino
drugih primerov prebojnih označevalnih estetskih praks, vsaj od zgo-
dnjih šestdesetih let pa vse do skoraj poljubno premakljive meje obdobja
avantgardnosti v vseh »post-, retro, para« in drugih manifestacijah. La-
ibach ima seveda nekoliko posebno mesto med temi pojavi, ker ne more
biti nobenega dvoma, da gre v njegovem primeru – vključno seveda z nje-
govo celotno povezavo z Neue Slowenische Kunst – za najbolj pomem-
ben in z vidika njegovih konceptov in simbolov, za najbolj ostro artiku-
liran primer označevalne prakse znotraj procesov propada komunizma
in vprašljive »zmage demokracije«. Fenomen Laibach je treba vsaj na
začetku videti glede na kategorijo dogodka, predvsem zaradi okoliščin,
dobe in družbenih sprememb, med katerimi se je pojavil. Delo Skupine
Laibach in cele NSK se je vrtel okoli adaptacije in ponovnih uprizoritev
pomembnih dogodkov ali originalov iz heterogenih kontekstov in zako-
panih spominov. Osrednjega pomena za celotno Laibachovo estetiko je
vloga, ki jo ima totalitarna gesta, ki so jo izvajali, kot da ne gre za nič pa-
rodičnega – dejstvo, podčrtano z manifestom ali testamentom, ki ga je
skupina napisala v Trbovljah leta 1982. Laibach Kunst morda uspe dose-
či status umetnosti, ki je na koncu omejena v svojem prizadevanju inter-
venirati na področju politično opredeljene realnosti. Laibach jasno raz-
glaša, da je v resnici politična realnost edina realnost.
